ANITA OGULIN: POMOČ ŠIBKEJŠIM JE MOJ NOTRANJI KLIC

Že vrsto let nesebično pomaga tistim, ki pomoč najbolj potrebujejo. Je glas več tisoč otrok in vodja projekta Botrstvo ter dolgoletna prostovoljka in predsednica Zveze prijateljev mladine Moste-Polje. Je častna meščanka Ljubljane in ime leta 2021 Vala 202. Njeno ime je že desetletja sinonim za dobrodelnost in humanitarnost. Anita Ogulin je ženska, ki jo pri njenem poslanstvu ni ustavila niti zahrbtna bolezen.

V Sloveniji se pojem humanitarnost povezuje z vašim imenom, saj ste toliko let aktivni na tem področju. Kdaj se je v vas prebudila želja po tem, da pomagate drugim?

Zagotovo je k temu prispevalo družinsko okolje in tudi genetika. Starši so nama z bratom privzgojili delavnost, poštenost, odgovornost in solidarnost. Že od majhnega sva skrbela za invalidne odrasle. Na različne načine sem skrbela za najšibkejše, bodisi za invalidne osebe, otroke ali odrasle. Vselej sem pomagala po svojih najboljših močeh in tega nikoli nisem vrednotila kot delo ampak življenje samo. Preprosto že od nekdaj čutim, da je to moje življenjsko poslanstvo.  Pomoč šibkejšim je torej moj notranji klic. Podedovala sem ga po mami, ki je bila dobesedno socialna delavka in ustanoviteljica Društva prijateljev mladine na terenu in okolju, kjer še danes živim. Bila pa je tudi prostovoljna rejnica.

Izpostaviti je treba tudi projekt Botrstvo. Koliko otrok v Sloveniji dejansko potrebuje pomoč in a se tega sploh zavedamo? Kako sam projekt poteka?

Zagotovo pomoč potrebuje veliko več otrok, kot jih uspemo ujeti v program, skozi katerega jih – skupaj z dobrosrčnimi botri podpiramo. Stari statistični podatki zaznavajo več kot 40.000 revnih otrok. Iz naših izkušenj pa lahko sklepamo, da jih je trenutno vsaj še enkrat več. In v programu  Botrstvo v Sloveniji, smo doslej uspešno opremili za življenje že več kot 12.000 otrok. Trenutno pa pomagamo več kot 6.000 otrokom. Izjemno smo veseli, da program Botrstvo v Sloveniji uspešno deluje že 13 let. Na pobudo naše drage gospe Milene Štular, ki je tudi predsednica Nadzornega odbora programa.. Skupaj z botri smo izpisali veliko uspešnih zgodb naših varovancev. Minimalni znesek, ki ga botri nakazujejo svojim varovancem je 30 EUR, za vse botre, ki so se v program vključili po 4. 9. 2023 pa smo minimalni znesek dvignili na 50 EUR. Botre tudi redno obveščamo o stanju njihovih varovancev. Že ob začetku botrovanja jim pošljemo opis družinske situacije iz katere izhaja otrok, predstavimo njegova zanimanja in prostočasne aktivnosti ter seveda navedemo tudi namen za katerega bodo sredstva porabljena. Pri tem smo previdni, da otroka in družine ne stigmatiziramo.

Botrstvo je namenjeno otrokom in mladim iz vse Slovenije. Otrokom pomagamo tako dolgo, dokler potrebujejo pomoč oziroma dokler se šolajo. Stalno in redno s pomočjo strokovnih služb v šolah in Centrov za socialno delo preverjamo stanje v družini in poročila o porabi sredstev. Tako zagotovimo, da so ta zares porabljena za pomoč otroku. Najbolj smo veseli, ko lahko botru sporočimo, da njegov varovanec ne potrebuje več pomoči zaradi izboljšanja družinske situacije. V teh primerih mu ponudimo možnost, da pomaga drugemu otroku. In res sem in smo srčno hvaležni vsem botrom in podpornikom ne le Botrstva pač pa vsem našim programom in se zares trudimo tudi za ohranjanje zaupanja z nadvse transparentnim delovanjem in požrtvovalnostjo.

December je mesec radosti in veselja, pa vendar je veliko tistih, ki ne morejo uživati v čarih prazničnega duha. Imate kak nasvet za tiste, ki v tem času podležejo razpoloženjskim motnjam?

Res je. Dnevno smo priče resnično težkim zgodbam. Mnoge so trajale že dolgo časa, pa je starše ali posameznike ta čas podaljšane teme dobesedno prisilil,  da so odprli naša vrata, kajti tudi še tako sijoče lučke ne zmorejo odgnati krute realnosti njihovega življenja. Moj nasvet je, da se ozremo okoli sebe, pristopimo k sorodnikom, sosedom, sodelavcem, znancem, ki se umikajo v osamo in za katere vemo, da jim stanje, v katerem so se znašli, ruši pogoje preživetja in brezskrbnega vsakdana. Prijazno vas vabim k odprtosti, odgovornosti za šibkejše od sebe, sočutnosti, solidarnosti in skrbnosti. Bodimo pozorni  drug do  drugega. To veliko pomeni tudi v veselem decembru in prazničnem času. Nikoli ne sodimo okolice in njenih članov, naših  in uporabnikov drugih humanitarnih organizacij ali prejemnikov  javnih sredstev, ker ne poznamo ozadja, ki ljudi pripelje do globokih in nepremagljivih stisk. Verjamem, da lahko pričaramo čarobne praznike prav vsem če bomo  le zmogli vsi skupaj razviti ustrezno raven odgovornosti in sočutja.

Vsa ta leta ste bili bitko za druge in pomoči potrebne, tokrat bijete svojo bitko z zdravjem. Kako ste sprejeli diagnozo?

Novica me je sprva močno presunila in razjezila. Bila je mučno presenečenje, saj sem se veliko gibala, zdravo prehranjevala, pa tudi obiski pri zdravniku so bili zelo redki. Hkrati pa moram priznati, da nisem spoštovala svojih potreb. Da sem pretiravala z obveznostmi vse dni, pa tudi ponoči. Dolgo časa so me na pretiravanje z obveznostmi opozarjali tudi moji najdražji, pa prijatelji in znanci. Mirno lahko priznam, da sem močno preslišala opozorila telesa in ljudi in  me je torej diagnoza za kratek čas potisnila v brezupno stisko in hkrati  žalost. Strah me je bilo novico sporočiti svoji družini. Strah me je bilo, kako bodo mož, otroka in oba  vnuka to dejstvo sprejeli. V procesu preiskav in priprav na zdravljenje sem diagnozo  in vse, kar je s seboj prinesla, predelala in se z njo močno soočila in  sprijaznila. Seveda mi je pri tem pomagala družina, prijatelji in znanci. Močno tudi sodelavci in prostovoljci ZPM Ljubljana Moste Polje. Pa tudi povsem nepoznani ljudje, s spodbudami in nasveti. Moram pa priznati, da mi ob čudovitem in plemenitem zdravstvenem osebju, ves čas stojijo  ob strani tudi dr. Ninna Kozorog in novinarka in urednica Jana Vidic, Nina Zidar Klemenčič, Alenka Petkovšek, Milena Štular, pa novinarji Vala 202, POP TV  in veliko drugih. Tako zelo dolg bi bil seznam, če bi lahko vse imenovala. Prav vsem pa sem neizmerno  in srčno hvaležna.  Kajti težko je opisljivo kako zelo bolniki potrebujemo spodbudno besedo, razumevanje in dejstvo, da ker morebiti za čas bolezni nismo ali smo manj koristni – nismo pozabljeni in izločeni.

Bolezen vas ni ustavila, še vedno ste aktivni na humanitarnem področju. Kaj svetujete ljudem, ki, ko zbolijo, želijo vreči puško v koruzo?

Ob novici, da sem zbolela, sem občutila jezo. Nisem si mislila, da se bo kaj takega zgodilo tudi meni. Misli so me konstantno vodile k vprašanju, zakaj.  Bolezni žal ne moremo predvideti, vendar se nanjo lahko pravilno odzovemo. Zelo pomembno je imeti čustveno oporo družine in prijateljev, zaupanje v medicinsko osebje, ki bolniku z veseljem pomagajo, ga bodrijo,  podelijo prijazno misel. Ključ do uspešnega premagovanja ovir so vsekakor skrbno negovani odnosi, medsebojna povezanost in pozitivna naravnanost. Želim si, da bi se vsi vsako jutro oklepali misli, da zmoremo in da bo vse v redu.  In prav je vedeti. Ne načrtujemo več na dolgi rok, ampak dan po dan. In tako smo vsakega jutra lahko veseli.

Hodniki onkološkega inštituta so polni takšnih in drugačnih zgodb. Ste mogoče naleteli na kakšno, ki se vas je posebej dotaknila?

Seveda me najbolj presunejo bolni otroci. Pa starši majhnih, mladoletnih otrok, pa seveda vsi, ki ob prebolevanju bolezni trpijo za močnimi bolečinami. Srečevala sem starše, ki so potrebovali pomoč. Ki smo se v času zdravljenja povezali in jim pomagamo premagovati stisko, saj jim je bolezen ogrozila celo osnovno preživetje. Kje so šele nujni  prehranski in drugi dodatki, pa sanitetni material in mnogo drugega, ki stanejo, ljudje pa nimajo ne zdravja, ne moči, ne sredstev – da bi  zmogli skozi mučno pot zdravljenja….. In tudi take zgodbe in usode otrok, mladih in družin  smo reševali še v času pred mojo boleznijo. In priznam, da jih rešujem prav vsak dan mojega prebolevanja raka, tudi iz postelje, ko nisem drugače zmogla, kajti prav slehrni dan prejemamo klice na pomoč ljudi, ki jim je še težje, kot je meni, ki so v tako globokih stiskah, da ne vidijo več jutri.

Imate nasvet za naše bralce?

Vsaka bolezen je nepredvidljiva, lahko hipna. Lahko pa nas opozarja dlje časa, pa s ne znamo ali nočemo slišati, ustaviti, sprostiti, odpočiti.  Čas v katerem živimo je močno storilnostno naravnan vendar  je potrebno  skrbno paziti na svoje zdravje. Spremljati počutje in se pravilno odzivati nanj. Opazovati svoje telo in se na vsako spremembo posvetovati  z zdravnikom, strokovnjakom. Skratka spoštujmo,  poslušajmo in opazujmo tudi sebe, ne le drugih. Hkrati pa – to je čas upanja in zaupanja. Bodimo odprti, sočutni in odgovorni do šibkejših od sebe. Potrudimo se za dobre medsebojne odnose in upoštevajmo vrednost človeka ne le denarja in dobrine.

Intervju je v celoti na voljo v decembrski številki revije Narava zdravi, ki vas že čaka na vseh prodajnih mestih.