Antibiotiki, ki jih zdravniki tako radi predpisujejo ob različnih zdravstvenih težavah, so v bistvu kemijske spojine, ki zavirajo rast bakterij oziroma povzročijo njihovo uničenje in propad. Delimo jih na antibiotike širokega in ozkega spektra. Prvi delujejo na večje število različnih mikroorganizmov, drugi pa zgolj na eno vrsto bakterij.
Razvoj antibiotikov je v 20. stoletju precej spremenil način zdravljenja infekcijskih bolezni kot sta denimo tuberkuloza in meningitis. Žal pa znanstveniki takrat niso predvideli, da bodo postale številne bakterije odporne na ta zdravila in da bomo zaradi njihovih mutacij potrebovali nove in nove antibiotike. Poleg tega so pri številnih antibiotikih ugotovili tudi njihov slab vpliv na prebavne organe. Zato so se tudi znanstveniki obrnili po pomoč k naravi. Začeli so proučevati in upoštevati tisto, kar so poznali v kitajski medicini že pred 2500 leti, na kar so prisegali tako stari Egipčani kot Grki in Rimljani in druga antična ljudstva. Ponovno so namreč prišli do spoznanja, da imajo prav rastline izjemno zdravilno moč oziroma da so v resnici naravni antibiotiki, ki poleg vsega drugega nimajo nobenih stranskih učinkov.