V Zeliščarstvu Prežla iz Lesc na Gorenjskem se radi pohvalijo, da se njihov zeliščarski rod vleče vse tja od Paracelsusa, zadnjih 450 let pa so znana tudi imena vseh, ki so se ukvarjali z zeliščarstvom. Čeprav niso bili v krvnem sorodstvu, so svoje znanje prenašali drug na drugega. Sedmi rod zeliščarjev je Antonija Torkar, ki jo je Prežla, pred skoraj 30 leti »posvojila«, kar se zeliščarskega znanja tiče. Kar nekaj let je bila Antonija njena vajenka in učenka, na koncu pa ji je zaupala vse skrivnosti povezane z njenimi recepti. Antonija jih je zaščitila in patentirala in pri Torkarjevih je v pripravljenosti že osmi rod zeliščarjev, to sta njeni dve hčerki Nuša in Saša, pa tudi v devetem rodu, kjer so Antonijini vnuki Nika, Maja, Žiga in Ana vlada zanimanje za zeliščarstvo. Tako da se bodo Prežline izkušnje še dolgo uporabljale za boljše počutje in zdravje ljudi.

Na vaših mazilih, čajih in kapljicah piše, da ste že sedmi rod, ki se ukvarja z zeliščarstvom. Kako ste se s tem začeli ukvarjati in zakaj Zeliščarstvo Prežla?

»Rožice so mi bile všeč že od malih nog. Da pa sem se začela ukvarjati z zeliščarstvom oziroma, da nadaljujem delo zeliščarstva oziroma zeliščarke Prežle, pa je bil razlog v mojih zdravstvenih težavah. Po porodu je bila moja leva noga za kakšna dva centimetra tanjša in nisem mogla prav hoditi. Tudi v rokah nisem imela moči. K Prežli, ki je bila pri nas znana zdravilka oziroma zeliščarica, pa me je poslal tast, ki je imel z njo dobre izkušnje. ‘Meni je Prežla rešila roke,’ je rekel, ‘tebi bo pa noge. Pojdi hitro k Prežli, pa ti bo pomagala!’ Ko sem prišla k njej me je najprej vprašala, kje sem toliko časa hodila, saj imam vendar levo nogo precej slabšo od desne. Pet let mi je nudila pomoč uradna medicina, vendar težav ni rešila, jih je pa v bistvu ustavila. Po porodu sem se namreč prehladila in zaradi tistega prehlada so mi mišice, pa tudi celotno telo, slabele. Šest tednov bi morala biti v postelji, a sem že po treh tednih delala na vrtu. Na Bledu sem imela dobro zdravnico, ki je videla kakšne težave imam z rokami pri previjanju otroka in poslala me je v Ljubljano na preglede. Dobila sem precej injekcij, da so bolezen ustavili, ozdravili pa ne. Pet let sem iskala pomoč zaradi oslabelih mišic po ambulantah, a mi nihče ni prav verjel, da imam zdravstvene težave. Na videz je bilo z menoj vse v redu, težave z nogo in roko pa vedno večje. Prežla mi je v enem letu pomagala. Ko je bila vzpostavljena prekrvavitev v nogi in roki, je bilo z menoj vse v redu. Takrat sva se z možem odločila še za enega otroka in po porodu so se težave spet ponovile. Takrat sem odšla direktno k Prežli, bila je stara že čez osemdeset let, in jo prosila, če mi lahko spet pomaga s
svojimi oblogami, kapljicami in čaji. Rekla je, da je že stara in da bo težko zmogla, še posebej pa jo je mučilo to, da se nihče iz njene družine ni želel s tem ukvarjati. Vnukinjo je menda zanimalo, a ji njen oče, Prežlin sin, ni dovolil, da bi se ukvarjala z zeliščarstvom. Prežla pa je želela svoje znanje nekomu zapustiti oziroma poskrbeti za to, da bi nekdo skrbel za njene paciente tudi, ko sama ne bo več mogla delati. Predlagala je, da bi ji pomagala. Vse skupaj se mi je zdelo zanimivo, vendar sem želela, da mi najprej pomaga. ‘Ko bo mlaj oziroma prazna Luna,’ mi je rekla,’ te bom poklicala in mi boš prišla pomagat. Pri tem pa bova poskrbeli tudi zate.’ In me opozorila, da s tem ne bo malo dela, da se bom morala veliko naučiti, da bom lahko skrbela za ljudi, ki so prihajali k njej po pomoč. Res me je potem poklicala ob naslednjem mlaju in potem sem bila kar nekaj let njena vajenka. Ko se ji je zdelo, da že dovolj znam, je začela pošiljati ljudi k meni. Sama pa sem se ob tem, kar me je naučila, še dodatno izobraževala. Tudi preko ljubljanskega društva zeliščarjev, kjer sem še zmeraj članica. Šele ko sem imela potrebno znanje, sem se s tem začela tudi poklicno ukvarjati.«