Vse do poletja, ko se je na Net TV končal cikel oddaj Narava zdravi, so bili sredini večeri rezervirani za srečanja z Jožetom Majesom, poznavalcem zdravilnih zelišč iz zeliščarske kmetije Plavica iz Cerovca pri Dolenjskih Toplicah. In tako kot so ob sredah telefoni nenehno zvonili v oddaji, so druge dni zvonili pri Majesovih na Plavici. Tudi po več kot sto na dan jih je bilo.

Jože je seveda neutrudno odgovarjal na vprašanja ljudi, ki so želeli najti rešitve za svoje zdravstvene težave s pomočjo narave oziroma zdravilnih zelišč. Veliko se jih je napotilo kar na Plavico, kjer so ob ogledu zeliščarske kmetije, na kateri raste in cveti več kot 400 vrst trav, zelišč, grmov in dreves, dobili odgovore na svoja vprašanja.

»Še preden sem se začel ukvarjati s tem področjem,« pravi Jože Majes, »sem ugotovil, da pri nas vsako leto izide veliko knjig o zdravilnih rastlinah, ljudje pa jih v bistvu sploh ne poznajo. Da dobesedno hodijo po njih, a jih ne vidijo in ne znajo uporabiti v svojo korist. Da v bistvu nimamo pro-gramov, ki bi ljudi tega naučili. In ker je bil stiški samostan zmeraj znan po nabiranju zdravilnih zelišč in izdelovanju različnih zdravilnih pripravkov, sem se odpravil tja in se sez-nanil z upokojenim magistrom farmacije Jožetom Kukmanom, ki je prišel v samostan, da bi nadaljeval delo patra Simona Ašiča. On je bil moj prvi učitelj.«

 

Kako je potekalo učenje?

»Ob petkih popoldan je predaval o zdravilnih rastlinah, v soboto zjutraj smo šli na travnike in skupaj poiskali tisto, o čemer smo v petek poslušali. Po kosilu je kuhal in delal pripravke iz zdravilnih rastlin oziroma zdravilnih učinkovin, ki smo jih spoznali in so tudi v drevesih, grmih, polgrmih … In večkrat kot sem bil tam, več sem vedel in znal. To področje me je vedno bolj zanimalo. Pa čeprav pred tem o moči zdravilnih rastlin nisem nikoli razmišljal in sem, kot večina ljudi, iskal pomoč v lekarnah, če je bilo kaj narobe. Ker pa sem po naravi radoveden in željan novega znanja, sem začel znanje o tem iskati povsod, kjer je bilo mogoče. Začel sem se družiti z ljudmi, ki jih je za-nimalo isto kot mene, in tako sta na Dolenjskem in v Beli krajini nastali društvi za zdravilne rastline.«

 

Ste se že takrat odločili, da boste zdravilne rastline gojili tudi doma?

»Ja, doma smo hitro ugotovili, da bi na tej zemlji težko gojili kaj drugega. Ker je to kraški svet, poln skal, smo morali zemljo navoziti, in območje očistiti skal … Iz naših dveh hektarjev zemlje smo naredili vrt zdravilnih rastlin. Ker pa je to premalo za vse, kar bi radi gojili doma, smo nekaj njiv še najeli. Poleg tega sem se povezal z ljudmi, ki so se že ukvarjali s pridelovanjem zdravilnih rastlin. Predvsem v sosednji Avstriji, kjer je na območjih nad Donavo ogromno takšnih polj. Zadnja leta pa veliko sodelujem s farmacevtsko fakulteto, kjer tudi predavam o zdravilnih rastlinah in njihovem učinku na bolezni.«

 

Zagotovo ste pri tem prišli tudi do kakšnih novih spoznanj?

»Res je. Tudi na tem področju se namreč nenehno učimo, čeprav marsikdo misli, da ni tako. In mar-sikaj, kar je bilo zapisano v starih knjigah o zdravilnih rastlinah, žal ne drži več. Raziskave so tako pokazale, da je v nekaterih rastlinah tudi srčni strup, recimo v arniki. Ali razni alkaloidi – v gabezu, v konjski grivi, lapuhu, navadnem repuhu … so nevarne učinkovine in jih moramo zelo previdno uporabljati. Nekaterih od teh rastlin se zaradi učinkovin sploh ne sme več uživati in jih lahko uporabljamo samo še za zunanjo rabo.«

 

Svoja znanja in spoznanja nesebično prenašate tudi na druge ljudi.

»Res je. Postali smo dobra ekipa in kar veliko ljudi po vsej Sloveniji smo izšolali v neke vrste poznavalce zdravilnih rastlin. Najprej so bili seminarji 20-urni, pa 30-, zdaj so 40-urni. Pripravljamo tudi malce zahtevnejše seminarje. Ko se denimo posvetimo samo določenemu organu, dihalom recimo. Veliko ljudi prav zaradi težav z njimi išče zdravstveno pomoč. In na takšnih predavanjih oziroma izobraževanjih nastopajo tudi zdravniki, farmacevti. Tako da se tečajniki najprej seznanijo z znaki neke bolezni oziroma boleznijo samo. Farmacevti povedo, kaj ponuja farmacevtska industrija, sam pa predstavim tradicionalna zdravila. Verjamem, da bi, če bi nam na tak način uspelo izobraziti veliko ljudi, imeli zdravniki petkrat manj dela. Se pa tudi zavedam, da to ni ravno v interesu farmacevtske industrije in še koga. 65 odstotkov zdravil je namreč sintetiziranih, hormonskih in bioloških. In če bi se znali sami ljudje pozdraviti s tem, kar daje narava, bi dregnili v sistem, ki bi lahko pomenil tudi toliko in toliko manjši zaslužek v farmaciji, manj dela za zdravnike …«

 

Odkar ste začeli svojo oddajo na Net TV, je zanimanje za vas oziroma vaše nasvete, zdravilne čaje in druge pripravke izjemno naraslo. Ljudje vas pogosto kličejo in na vašo kmetijo prihajajo avtobusi ljudi z vseh koncev države, pa tudi z druge strani meje.

»Res je. Ljudje me nenehno kličejo in sprašujejo za nasvete in včasih zaradi tega trpi tudi moje delo na kmetiji. Vseh zdravilnih rastlin – sem sodijo tudi lišaji, drevesa, grmi, polgrmi, zeli in glive, ki sicer niso rastline, ampak nekaj med rastlinami in živimi bitji – namreč ne pridelujemo doma. Veliko tega hodimo nabirat v naravo, v različne konce Slovenije, na različne nadmorske višine. In to je treba narediti takrat, ko imajo te rastline v sebi največ zdravilih učinkovin. Poleg tega je treba pripraviti čaje, tinkture, kreme … Rastline je treba pripraviti za sušenje. Tudi pravilno sušenje je pomembno, če želimo, da bo rastlina obdržala vse zdravilne učinkovine … In telefonski klici mi seveda vzamejo precej časa, ki sem ga prej namenjal temu delu. Pa izobraževanju, saj se je treba tudi na tem področju nenehno izobraževati. Zmeraj je mogoče odkriti še kaj novega. In velikokrat se zgodi, da različnim ljudem odgovarjam na enaka vprašanja, povezana z isto zdravstveno težavo.«

 

Ste že kaj razmišljali o tem, da bi vse svoje izkušnje popisali v knjigi, da bi imeli ljudje zdravstvene nasvete na enem mestu?

»Seveda. Ta knjiga v bistvu nastaja že nekaj let, a kaj ko nikoli ne najdem časa, da bi jo dokončal. Vanjo bi rad dal čim več koristnih nasvetov in uporabnega znanja. Dokler nisem začel svetovati na televiziji, si niti predstavljal nisem, da imajo ljudje toliko zdravstvenih težav, ki jih ne znajo ali ne morejo rešiti. Velikokrat pri nekaterih stvareh tudi uradna medicina dvigne roke in potem ljudje, saj veste, iščemo. Veliko problemov je predvsem pri herpesih pasovcih, herpesih zosterjih oziroma bolečinah živčevja. Še potem, ko se bolezen na koži zaceli, imajo ljudje leta in leta bolečine.

Včasih so tako neznosne, da jih pripeljejo do blaznosti in celo samomorov. In ne vedo, kako bi si pomagali. Tablete proti bolečinam so analgetiki in imajo tudi stranske učinke. Je pa mogoče te bolečine pozdraviti s čisto naravnimi zdravili. Narava sicer zdravi počasi, ampak temeljito. Zato upam, da bom knjigo kmalu napisal. Bo pa za začetek na voljo tudi DVD, na katerem predstavljam deset najbolj aktualnih zdravilnih rastlin in zdravilnih pripravkov, ki pomagajo lajšati zdravstvene težave.

Tako bodo ljudje lahko videli, kakšna je rastlina v naravi, kako raste in kako jo uporabljamo; kako pripravimo tinkture, čaje, mazila in vse tisto, kar nam pomaga pri zdravljenju.«

 

Se vam zdi, da ljudje dovolj skrbimo za svoje zdravje?

»Ne, mislim da ne. Veliko ljudi je prepričanih da so neko bolezen ali nagnjenje do nje podedovali oziroma da je genetskega izvora. V resnici pa je njen izvor v naših navadah. Po mojih izkušnjah je veliko več privzgojenega kot pa prirojenega. Največje napake, ki jih delamo, so v nepravilni prehrani. Poleg tega nam zdravje uničujejo še stres, premalo gibanja, nečist zrak, tobak, droga, alkohol … Ta je pri nas večji problem, kot je trda droga. Le da pri trdih drogah zasluži mafija, pri alkoholu pa država. Če bi hoteli imeti boljše zdravstvene razmere, bi morali več časa posvetiti osveščanju ljudi. Predvsem mediji bi morali tu več narediti. Ste kdaj slišali, da bi na radiu ali televiziji pri poročilih govorili o zdravi prehrani, zdravem načinu življenja, o biološkem kmetijstvu, o ekološki pridelavi hrane, o možnostih zaposlovanja, ki jih to področje ponuja tudi starejšim ljudem? Ne, pri nas govorimo predvsem o socialnih pravicah, o brezposelnosti in podobni tematiki. Nikoli nisem slišal, da bi se posvečali skrbi za zdravje starejši ljudje. Pogovarjajo se o podaljšanju delovne dobe, o tem, kako ljudem pomagati do boljšega zdravja, pa ne.«

Pa vendar se življenjska doba ljudi podaljšuje.

»Res je. Po eni strani nam različna zdravila res podaljšujejo življenje, a kaj ko je to nekvalitetno. V bistvu je med nami vse več živih invalidov, odvisnih od zdravil. In takšno življenje zagotovo ni kvalitetno, ni takšno, kot bi si ga želeli. Odgovorni v naši družbi bi morali več narediti za zdrav način življenja, saj bi od tega imeli vsi koristi, tudi država. Več bi morali narediti na področju preventive. Že v osnovnih šolah. A hodimo po zdravilnih rastlinah, pa se tega sploh ne zavedamo.«

 

Koliko zdravilnih rastlin poznate oziroma uporabljate?

»V bistvu poznam več ko 500 zdravilnih rastlin in več kot 400 jih raste že na našem posestvu. Pri pripravi svojih zdravil, če temu tako rečem, čeprav uradno nimam naziva zdravilec, pa jih uporabljam od 120 do 130. Kolikor mi je znano, jih v Sloveniji raste več kot 600 vrst. Seveda pa se zadnja leta avtohtonim pridružujejo tudi takšne, ki jih prinesejo z drugih koncev sveta in potem gojijo na naših tleh. Afričani jih recimo poznajo 1600, Indijci več kot 3000, Kitajci pa celo več kot 5000 različnih zdravilnih rastlin. Trav, rož, dreves, grmovnic, polgrmovnic, lišajev, gliv … Sicer pa moji zdravilni pripravki nastajajo predvsem iz rastlin, ki zrasejo pri nas. Kupim samo tiste rastline, ki so zaščitene, kot je denimo encijan, ki ga v naravi ne moreš najti. Tudi prepovedanih ali kako drugače dvomljivih rastlin pri delu ne uporabljam.«

 

Veliko zdravilnih rastlin pridelate kar na domači kmetiji.

»Seveda in v prihodnjem letu nameravamo naš vrt še razširiti in najeti še kakšne njive v okolici. V pridelavi zdravilnih rastlin vidim namreč tudi veliko priložnost in možnost za zaposlovanje. . Predvsem na območju Kočevskega roga. Na tem območju je do do začetka druge svetovne vojne živelo od 25 in 27 tisoč ljudi, danes pa tod domujejo le medvedi, jeleni in druge živali. Ministrstvu za kmetijstvo sem nekoč že predlagal, da bi to območje ponudili mladim družinam, ga namenili ekološkemu kmetovanju, pa so rekli, da mladi še na ravnem nočejo delati, kaj šele na takem območju. In če že na ministrstvu tako razmišljajo … Zanimivo je tudi to, da za pridelavo koruze recimo država da subvencijo, za pridelovanje zdravilnih rastlin pa ne. Pa čeprav bi lahko imela od tega velike koristi.«

 

Se vam zdi ta konec Slovenije primeren za gojenje zdravilnih rastlin, za ekološko kmetovanje?

» Ja, ker tod ni nobene industrije. Kjer so bili onesnaževalci okolja in težka industrija, zdravilnih rastlin ne smemo nabirati. V Zasavju recimo, pa na Koroškem v okolici Črne in Mežice, na Jesenicah, v ljubljanski in celjski kotlini. Emisije, ki se pojavljajo v zraku, se nalagajo v rastline in učinkovine to še potencirajo. Zato je že vrtičkarstvo v mestih za naše zdravje katastrofa. Hrana, ki jo pridelujemo tam, kjer vsak dan pelje po tisoč avtomobilov, kjer je ogromno različnih emisij, res ni zdrava hrana. So pa na srečo poleg kočevskega konca v Sloveniji še predeli, ki jih industrija še ni zaznamovala. In tam lahko brez skrbi nabiramo zdravilne rastline. Bela krajina, Solčava, Logarska dolina, Raduha, zreško Pohorje, Goričko … Za Kočevski rog, kot sem rekel, pa verjamem, da bi lahko tod uspešno razvili tako ekološke kmetovanje kot pridelavo zdravilnih rastlin. V tujini obstajajo cela območja, ki se s tem ukvarjajo in dajejo ljudem kruh. Pri nas pa za to odgovorni niso zainteresirani. Ne v gospodarskem ne kmetijskem pa tudi v zdravstvenem ministrstvu ne. Pa čeprav bi bilo za vse dobro.«

 

Rekli ste, da vas kliče in obiskuje veliko ljudi, ki želi vaš nasvet oziroma pomoč. Kako jim skušate pomagati?

»Najprej seveda želim vedeti njegovo diagnozo. Če o tem še nikoli nisem slišal, se s pomočjo interneta podučim, kaj to sploh je. In potem glede na težave poiščem rastline oziroma njihove učinkovine in naredim primerno mešanico. Seveda grem kdaj pogledat tudi v stare knjige, ki pa, kot se že rekel, niso zmeraj zanesljive. Najbolj vesel sem, kadar mi ljudje, ki želijo mojo pomoč, prinesejo diagnozo svojega zdravnika. Brez prave zdravniške diagnoze jim ne upam svetovati. Nikoli ne veš, kakšne težave ima bolnik poleg tistih, zaradi katerih se je obrnil name. In lahko bi mu s kakšnim pripravkom za pomoč pri enih težavah celo škodil pri katerih drugih, ki jih morda tudi ima, a mi o njih ni govoril.«

 

Recimo?

»Nekdo, ki ima težave s krvnimi strdki, lahko ima tudi srčno aritmijo in bi mu domače zdravilo zoper strdke lahko celo škodilo. Zato vedno rečem, da je treba najprej k zdravniku in šele potem, ko je znana diagnoza, lahko pomaga narava s svojimi učinkovinami.«

 

Kaj vse bi torej moral znati zdravilec, da bi lahko uspešno pomagal bolnim ljudem?

»Sodobni Kosobrin oziroma teta Pehta, ki je zmeraj rekla, da za vsako bolezen raste rož’ca, bi morala imeti končano medicinsko fakulteto, znanje s področja uporabe in predelave zdravilnih rastlin pa tudi odnosi z ljudmi jima ne bi smeli biti tuji. Seveda pa bi tak študij zelo dolgo trajal, a tudi bolnikov verjetno ne bi imela veliko. Tak zdravnik bo verjetno delal predvsem na preventivi in bi bilo zato veliko manj bolnih ljudi. Če bi bil sam še enkrat mlad, bi se zagotovo odločil za študij medicine, vendar obogaten z znanjem iz botanike, farmacije in še česa, kar bi mi pomagalo, da bi dobil čim bolj kompleksno sliko o človeku oziroma njegovi bolezni.«

 

Po vaših stopinjah hodita tudi vaša dva otroka?

»Res je. Čeprav sta končala povsem druge fakultetne študije. Hčerka je specialna pedagoginja, sin strojni inženir, a sta se zdaj oba posvetila temu, kar počnem sam. Hčerka se ukvarja z lončarstvom in glino. Ta je izjemno uporabna tudi v terapevtske namene, sama in pomešana z zdravilnimi rastlinami. Sin pa se je posvetil diagnostiki in se je za to dodatno izobraževal v Švici. Tako bomo imeli v Zagradcu, kjer živi na ekološki kmetiji, tudi diagnostiko, tako da bomo lahko ljudem še bolj pomagali.«