Intervju meseca – Marija Čuček

Zase pravi, da ni zeliščarica, temveč ljubiteljica zelišč. To pa zato, ker ima Marija Čuček iz Voličine rada vse rastline. Ne samo zdravilne. Prav vse kar raste jo zanima. Pa ne samo rastline. Tudi živali. Tam, kjer živi Marija s svojo družino, je bila nekoč velika kmetije. Dom njenega moža Milka, ki je kot agronom nekoč celo mislil, da bo lahko živel od kmetije. Pa se je že po štirih letih pokazalo, da iz te moke ne bo kruha, saj so se cene za živino tako drastično spustile, da enostavno ni šlo več. Ko so se začeli ukvarjati z živinorejo, so za eno 100 kilogramsko telico dobili dve njegovi plači, štiri leta kasneje pa le še pol plače. In so nehali kmetovati. Ljubezen do zemlje in rastlin pa je ostala. In Marija je ne kaže samo na domačem vrtu, pač pa tudi na zeliščem vrtu pri voličinski cerkvi ter na sprehodih z mladimi zeliščarji.

Kako se začenja vaša zgodba?

»Rojena sem bila v Žetalah, v Halozah, in spomnim se, da smo doma uporabljali kar nekaj zdravilnih rastlin. Imeli smo kmetijo, živino in travnike in na njih se je našlo veliko uporabnega. Ko se je recimo kosila otava, smo na travniku nabirali tavžentrožo. Spomladi je bil celi breg rumen od trobentic. Stara mama je vsak večer skuhala čaj iz njih. Običajno je rekla: »Idi, naberi.« In že smo se zapodili v breg, natrgali svežih trobentic za odličen čaj. Spomnim se tudi, čeprav mi še danes ni prav jasno zakaj, da je imela stara mama zmeraj na žganje nastavljeno korenino sladke koreninice. Prav tako smo imeli doma zmeraj pelin. Ko je stara mama rekla, želodec me boli, si je dala v vodo nekaj kapljic pelina in ko je to popila, ji je bilo zmeraj dobro. Spomnim se tudi kamilic, ki smo jih vedno sušili na podstrešju. Smo kar celo rastlino izpulili in celo sušili. Iz kamilic smo kuhali čaj tako za nas kot za živino. Ko je recimo krava telila, je dobila kamilični čaj kuhan na vinu. Po telitvi, da bi prišla k sebi, pa še kruh prepojen z vinom. Kamilice so bile zato, da ne bi prišlo do kakšnega vnetja, vino pa zato, da ji je dalo neko moč. Na domačem vrtu je rasel tudi tako imenovan kmečki tobak, tobak z okroglimi listi. Spomnim se starega možakarja, ki je te liste žvekal, čikal kot samo rekli, in potem grdo zeleno pljuval, drugače se ne spomnim, da bi ta tobak kdo uporabljal. V bistvu je bil namenjen živini. Če je recimo imela krava drisko, smo ji ta tobak dali med krmo, v seno.

V času ko je cvetela lipa, smo šli v gozd, atek je odsekal kakšno vejo in to smo doma potem obirali. Pozimi, ko nas je zeblo, samo se greli z lipovim in bezgovim čajem. Do bezga smo sploh imeli spoštljiv odnos. Ker je pri bezgu prav vse uporabno, je pri nas veljalo, da mora moški pred bezgom sneti klobuk, ženske pa se mu morajo pokloniti.«

Ste ta spoštljiv odnos do bezga ohranili tudi v kasnejšem obdobju?

»Seveda. In to prenašam tudi na male zeliščarje, člane zeliščarskega krožka na osnovni šoli v Voličini. Ko z malimi zeliščarji pridemo do bezgovega grma in ko vprašam, kaj naredimo, vsi vedo, da se mu poklonimo. Zakaj? Ker nam da rastlina toliko nekih stvari, ki nam pomagajo do zdravja, da si zasluži, da ga spoštujemo.«

Če se še malce vrnemo v vaše otroštvo. Je bilo še kaj, kar je bilo drugače kot je danes?

»Bilo, bilo. Doma smo med drugim kuhali tudi žganje in tisto zadnje, ki je bilo najmanj močno, je bilo namenjeno masaži obolelih udov. V trgovini smo kupili kafro in jo zmešali z žganjem in s tem se je masiralo, če je trgalo v kosteh. Nabirali smo tudi koprive. Pa ne samo zase, običajno smo jih pripravljali v obliki prikuhe, kot špinačo, temveč tudi za mlade prašičke. V bistvu smo jim namenjali kar veliko dobrih stvari. Ko smo izkopavali krompir, smo ga že na začetku razdelili na debelejšega, ki je bil za nas in drobnega, ki je bil za živali. Pujskom smo recimo kuhali ta droben krompir, ga zmečkali, podobno kot za pire, mu dodali mleko in koprive. Za boljšo in bolj zdravo rast. Posebno hrano pa smo namenjali tudi mladim puram. Zanje smo nabirali rman. No, saj smo ga za čaj uporabljali tudi doma, še posebej pri ženskih težavah je prišel prav, pa za kakšno sedečo kopel tudi, ampak večina mladih nabranih listov je bila namenjena malim puranom. Lističe smo drobno nasekljali, jim dodali trdo kuhana jajca in to so uživali mali purani oziroma pure, da bi čim prej zrasli. In zato se rmanu pri nas v Žetalah reče tudi pureča oziroma puranja trava. Med rastlinami, ki smo jih uporabljali, je bil tudi Salamonov pečatnik oziroma sklepnik kot smo rekli tej rastlini pri nas. Že ime samo pove, čemu je bil namenjen. Če so torej koga boleli sklepi, se jih je masiralo z na žganju nastavljenem sklepnikom. Pa tudi pri kakšnih zvinih ali izpahih se ga je uporabljalo. Vendar uporaba ni smela biti dolga, ker je rastlina rahlo strupena. Pa gabez je bil tudi pogosto v uporabi in obloge iz ilovice. Brez senenega drobirja tudi ni šlo. Ta je bil zelo uporaben pri različnih ženskih težavah. Smo si pa s senenim drobirjem polnili tudi takšne majhne blazinice, ki smo jih potem greli in polagali na boleča mesta. Na trebuh, na prsa, odvisno od tega, kje je bolelo. Drobirju smo običajno dodali še malo kamilic ali katere druge rastline.«

Menda ste, kar se gretja tiče, pri vas poznali še eno posebnost.

»Res je. Pri nas doma je bila še ena posebnost. Danes bi mogoče rekli, da to ni čisto, ni higienično. A takrat to nikogar ni motilo. Doma smo kruh pekli enkrat tedensko in vročega nismo nikoli jedli. Pa ne zato, ker ga ne bi imeli, temveč zato, ker so ljudje takrat vedeli, da mora kruh zoreti. Zvečer se je vse pripravilo, kvasni nastavek, moka, da je bilo vse toplo, zjutraj se je kruh zamesil, popoldan je bil pečen. In v zimskem času, ko je bila hitro tema in je bilo mrzlo, smo takšen vroči kruh zavili v čisto tkanino in ga dali v posteljo, k nogam, To nas je pozimi grelo.«

Žetale so v bistvu še zmeraj precej neokrnjen del naše narave.

»Res je, v mojem otroštvu pa so bile še bolj. Travniki so bili polni pisanih rož, tudi travniških orhidej, recimo, čudovitih cvetlic različnih oblik. In ko se zdaj vračam domov v Žetale, se še zmeraj rada sprehodim po teh travnikih in še zmeraj se tam najdejo rastline, kot je denimo ranjak, ki ga v Voličini, kjer živimo, ne najdem več. Dejstvo je, da je na travnikih vse manj različnih rastlin. Pa ne samo zaradi zgodnjih košenj, ko rastline nimajo časa, da bi odvrgle semena in se zasejale, temveč tudi zaradi preveč gnojenja. Gnojenje je na travnikih marsikatero rastlino uničilo.«

Kaj je bilo tisto, kar vas je usmerilo k zdravilnim zeliščem?

»Zase moram reči, da nisem zeliščarka v pravem pomeni besede. Mene zanimajo vse rastline in ne samo zdravilna zelišča. So mi pa ta postala morda bližja zato, ker je na moževo domačijo v Voličini, kjer zdaj živimo, nekoč prihajal znan zeliščar Korošec. V bistvu je prihajal k moževi babici, ki je bila prav tako nekakšna vaška zdravilka in je pogosto sodelovala tudi pri porodih. In eden odličnih receptov tega zeliščarja je povezan tudi z zdravljenjem zvina oziroma izpaha. Nakopljemo gabezovo korenino, jo malce očistimo in naribamo. K tej sluzasti masi dodamo v sneg stepen jajčni beljak in iz tega naredimo obkladek. Čez nekaj časa se ta strdi in je kot rahel mavec. To pustiš nekaj ur na nogi. To trikrat ponoviš in težava z zvinom oziroma izpahom je rešena. Govorim iz izkušenj. No in ker je tudi moževa mama o teh stvareh kar nekaj vedela in ker so bile na mizi pogosto Ašičeve knjige in v njih marsikaj podčrtano, kar je tašča oziroma mama iskala in potrebovala, je to začelo zanimati tudi mene. Še posebej, ko smo se iz Maribora preselili v Voličino in sva se z mamo nekako dogovorili, da bo vrt moj, notranjost hiše pa njena. In še danes priznam, da raje delam na vrtu kot pospravljam v hiši.«

Rekli ste, da vas zanimajo vse rastline, ne samo zdravilne.

»Res je. Že ko sem študirala na Pedagoški akademiji, smo imeli med drugim tudi predmet spoznavanje narave. Tam sem imela profesorico, ki nas je vodila na terenskih vajah in ko je videla, da me to zanima, sva običajno hodili spredaj in mi je marsikaj dodatnega povedala. Takrat sem videla, da članice te moje skupine pravzaprav zelo malo vedo o rastlinah. Zanimale so me vse rastline, od dreves dalje, ne samo zdravilne. In tudi zdaj, ko grem s člani zeliščarskega krožka na pohod po travnikih, jim pokažem vse rastline in če se le da, jim povem stara imena. Zdi se mi namreč, da ta stara imena o rastlini marsikaj povedo. Sočasno jih opozarjam na žuželke, drevesa, na vse, kar je v naravi. Pa tudi na to, kako se je treba tam obnašati.«

Kako se je torej začelo zeliščarstvo v Voličini?

»Sama sem se začela s tem bolj ukvarjati, ko sem šla v pokoj. Najprej so bile tu okrasne rastline. Vse kar je bilo možno. Vsega mi je bilo žal, vsaka rastlina me je na nekoga spominjala. Počasi sem se začela ukvarjati z zelišči in pred osmimi leti smo se ženske dobile, vse smo šle v tistem obdobju v pokoj in smo začele razmišljati o tem, kako bi se dalo na opuščenem zemljišču pri naši cerkvi narediti zeliščni vrt. Ideja je bila na občini dobro sprejeta in rodila se je zgodba o vrtu. Skrbimo zanj, v njem je veliko rastlin, tako zdravilnih kot tudi okrasnih, hodimo na predavanja, izmenjujemo izkušnje. Sama imam na mizi vedno polno nekih knjig, kjer se izobražujem, raziskujem. Velikokrat sem tudi v dilemi, kaj in kako, saj različne knjige pišejo različno, pa tudi različni zeliščarji govorijo različno o isti stvari. Zato se v takšnih primerih zanesem na svoje izkušnje in to tudi povem. Ker so izobraževanja precej draga, se udeležujem predvsem brezplačnih predavanj, včasih pa gremo vse skupaj na obisk h kakšnim zeliščarjem. Skupaj nabiramo tudi zdravilna zelišča. Me nismo zeliščarice, temveč ljubiteljice rastlin.«

Zakaj pa ste se odločili, da boste na osnovni šoli v Voličini vodili zeliščarski krožek?

»Nisem edina, ki to počnem. A zame osebno je najbolj pomembno, zato sem se tudi odločila, da sodelujem pri tem, da dobijo otroci stik z naravo in da spoznajo rastline. Ugotavljamo namreč, da starši teh otrok o rastlinah ne vedo veliko. Da je to generacija, ki ima dejansko najmanj znanja o naravi in življenju v naravi. Zato sem želela, da bi te otroke pripeljali ven, v naravo, da bi jih malo naučili odnosa z naravo, da bi vzpostavili ta stik. Ljubiteljice rastlin smo rekle, da je pomembno, da otroci spoznajo rastline. To ali jih bodo uporabljali in na kakšen način jih bodo uporabljali, to je prepuščeno njim. In tudi tisto, kar pripravimo za starejše, se meni zdi pomembno. Prvo je, da greš na travnik in veš kaj je tam. Ni tisto, mene boli želodec, kaj naj. Najprej je treba spoznati rastline in osnove. Da veš kako nabirati. Otrokom povemo, na kakšnih območjih naj nabirajo rastline. Ko gremo v naravo in to imajo najraje, je prvo pravilo, da ne smejo noreti, tacati po rastlinah. Da moramo biti vljudni do vseh in hvaležni za stvari. Da jih imamo, da jih dobimo, da si jih lahko naberemo. Pa da ne plašijo živali. Povemo jim, da če travnik, kjer nabiramo, ni naš, je treba prositi za dovoljenje, da gremo tja. Učimo jih tudi na kakšen način nabirati. Da se ne nabira v plastične vrečke, da se za nabiranje potrebujejo škarjice, da se ne trga z roko. Pa tudi kaj nabirati in koliko nabirati. Tudi če nas je trideset v skupni in če najdemo na enem koncu takšno in takšno rastlino, ne smemo tega nahajališča izropati. Pomembno pravilo je in tega se bi morali držati vsi nabiralci, da do ene tretjine lahko poberemo, več pa ne. Pa da se rastlin ne puli. Če pa naletimo na kakšno zaščiteno rastlino, jim povemo, da se takšne rastline pusti pri miru, da se jih lahko samo gleda. Opozarjamo jih na strupene rastline. Vsako leto gremo po čemaž v gozd. Nabiramo ga in jih opozorimo, jim pokažemo, kaj je šmarnica, jesenski podlesek – vse te rastline, ki bi jih lahko zamenjali, me pa vemo kaj rastejo. Po nabiranju vse pregledamo in povemo za kaj se kaj uporabi, v gozdu si pripravimo tudi malico. Ob rastlinah jim povemo tudi kakšno zgodbico, da si rastlino še bolj zapomnijo.«

Ena od teh je tudi o drenu.

»Ja, drenu se drugače reče medvedovo drevo. Zgodbica pa govori o lisici in medvedu. Ko se lačen medved zbudi iz spanja, najprej poje čemaž, da si očisti trebuh, po tem pa začne iskati kaj za pod zob. Sreča ga lisica in ko ji potoži, da je lačen, mu reče, da pozna drevo, ki že cveti in da bo zato zagotovo hitro dozorelo. Medved sede pod dren in čaka in čaka … Drevo cveti, ozeleni, nastanejo plodovi, pa še vedno nič. Ko ga ponovno obišče lisica in mu pove, da se je ona med tem dobro najedla, medved spozna, da ga je prelisičila. Razjezi se, vendar se ne znese nad lisico temveč nad drenom. Grm oziroma drevo zgrabi s šapami, ga trese in od takrat dren nima ravnih šib vej, temveč skrivenčene. Dren mi je sicer zelo ljub. Ker prvi zacveti, ker je to prva paša za čebele, da se ga tudi v velikonočni presmec. Znan je tudi pregovor, zdrav kot dren. Vendar je o tej zdravilni rastlini le malo zapisanih podatkov.

Sama nabiram cvetove in jih posušim. Ko se olista, posušim še liste. Iz obojega naredim poparek. Tak čaj je namenjen boljši odpornosti, še posebej pri prehladnih obolenjih. Drenove cvetove in liste nastavim tudi na olje. Dren naj bi namreč dobro vplival na kožo. Iz tega olja naredim macerat in to dodajam kremam za kožo ali pa ga dodam kakšnemu olju za telo. Plodove, ti vsebujejo veliko C vitamina in pektina, je najboljše pojesti kar sveže. Če pa jih želimo obdržati sveže, z vsem C vitaminom, jih je najbolj pametno zamrzniti.«

Menda iz drena delate tudi najboljši zeliščarski čaj.

»Ja, tako pravijo otroci pa tudi odrasli, ki ga poskusijo. Osnova tega čaja sta dren in jabolčni olupki, ostalo pa dodajamo glede na letni čas. Pozimi dodamo malo bezga, kamilico, lipo, v glavnem nekaj takšnega, da ni prekislo in kar nas pogreje. Dren je namreč sam po sebi precej kisel. Čaj pa pripravim tako, da plodove drena in posušene jabolčne olupke sočasno namočim. To običjano naredim zvečer in ko drugi dan pridejo otroci, to tekočino odcedim v posodo, na dren in jabolčne olupke pa nalijem novo vodo in jo zavrem. Pusti, da vre 10 minut, nato odstavim, dodam kar smo se odloči, da bomo dodali, bezeg, lipo, marjetice, odvisno od letnega časa, pokrijem in pustim, da stoji pokrito 10 minut. K temu prilijem hladni namok drena in jabolčnih olupkov in čaj je pripravljen. Takšen čaj je lepe barve in zelo dobrega okusa. Gledamo, da ga ne pregrevamo, da ne uničimo C vitamina. Podobno pripravljam tudi šipkov čaj. Včasih imamo šipek, drugič dren, otroci pa pravijo, da je to najboljši čaj in dejansko je tako dober, da takoj zmanjka. Septembra, ko imamo čajanko z odraslimi, me tudi vprašajo kaj je notri. Se mi pa zdi škoda, da ljudje, ki jabolk ne jedo z olupki, le te mečejo stran, namesto, da bi jih posušili. Je pa res, da morajo biti za to domača, neškropljena jabolka. Me vse te olupke pridno sušimo na križni peči in posušene uporabimo za čaje. Tudi samo jabolko daje dober okus pa še C vitamin je v čaju.«

Poleg drena so vaša velika ljubezen tudi vrtnice, mar ne?

»Vrtnice so res kraljice vrta. V Žetalah, od koder sem doma, je bilo normalno, da je na vsaki ograji rasla vrtnica. To je bila vrtnica s številnimi drobnimi cveti in to sem si prinesla tudi v Voličino. Poleg te vrnice, ki se je vzpenjala po ograji, pa je bila v vsakem vrtu še kakšna starinska vrtnica. Nič posebnega ni bila videti, a je močno dišala. In teh vonjev se spomnim.

Ko sem začela saditi vrtnice v našem vrtu, zdaj jih imam nekaj čez sto različnih sort, so me najprej prevzele moderne vrtnice, čajevke, ki imajo lepe oblike cvetov. Nekaj časa sem iskala predvsem takšne vrnice. Ko pa sem se malo poglobila v svet vrtnic, sem spoznala, da so nekaj drugega stare sorte vrtnic. Kar nekaj damaščank je v mojem vrtu. Te destiliram, iz teh delam sok, marmelado, liker, posip …«

Se da delati iz vrtnic tudi olje?

»Včasih sem mislila, da se to dela le iz šipkovih pečk, potem pa sem zasledila, da temu ni tako. Tudi te vrtnice, ki rastejo po vrtovih, če niso bile pognojene z umetnimi gnojili in škropljene, so prav tako uporabne, njihovi plodovi, šipki so ravno tako uporabni in zdravilni kot pri pravem šipku. Olje iz šipkovih pečk, ki se dobi na trgu, je precej drago, vendar izredno dobro vpliva na kožo, je proti gubam, dermatitisu, pomaga pri zabrazgotinjeni koži … Zato si takšno olje naredim kar sama. Pečke vrtnic zmeljem in na njih nalijem mandljevo olje. To se macerira najmanj mesec dni. V bistvu vse kar maceriram pustim v olju mesec dni in ničesar, razen šentjanževega olja, ne dajem na sonce. Vse pa pustim na toplem. Posodo s temi peškami vrtnic v olju vsak dan pretresem. Ker po moje svetloba slabo vpliva na olja, kozarec zavijem v folijo, tako da ostane olje v temi. Potem to precedim in olje je uporabno. Lahko ga uporabim kot samo olje ali v kakšni mešanici olj ali pa za kakšno kremo.«

Kaj pa še lahko naredimo iz vrtnic?

»Marsikaj. Tudi rožno vodo bi si lahko naredili doma in sicer s kuhanjem vrtnic. Za to potrebujemo vrtnične liste. Pri nabiranju vrtnic je zelo pomembno, za kaj jih bomo uporabili. Če jih bomo uporabili za čaj, jih nabiramo takrat, ko so suhe, ko je cvet na pol odprt. Ko je povsem odprt v sebi nima več toliko eteričnega olja, ki je glavna zdravilna sestavina pri vrtnicah. V suhem poberem in posmukam lističe s cveta. Če jih uporabljamo v čajih ali za sokove, marmelade oziroma za karkoli, kar bomo uživali, potem te bele spodnje dele listov, tam, kjer so zaraščeni v cvet, z roko enostavno odtrgam. Za to ne uporabljam škarij. Vrtnica sama po sebi namreč malo pogreni in če pustimo ta beli del cvetnega lista, so lahko pripravki grenki. Zato takrat, ko potrebujem vrtnice za čaje in likerje, ta del odstranim. Še preden pa se lotim trganja cvetnih listov, sam cvet razprostrem, tako da lahko kakšne žuželke oziroma žužki, ki so v njem, mirno odidejo stran. Od tega, kaj bom z vrtnico počela pa so odvisni nadaljnji postopki. Zgornje dela cvetnih listov tako lahko damo tudi v kis. Z vrtnicami pripravljam tudi vrtnični med. Zanj uporabim posušene vrtnične liste, ki jih dam v med. Vrtnice, ko jo pripravljaš za marmelado, ne smeš rezati s kovinskimi predmeti, ampak s keramičnim nožem. Sama pa delam vse z rokami. Tako v zemlji kot z rastlinami.«

Je pomembno, kdaj vrtnice naberemo oziroma potrgamo?

»Če želimo vrtnice destilirati ali delati kaj, kjer je potrebno kuhanje, potem vrtnice nabiramo zjutraj. Boljše jih je nabrati takrat, ko je na njih še rosa. Tudi ko delajo rožno olje, največ ga delajo v Turčiji, Bolgariji in Franciji, nabirajo vrtnice zjutraj. Rožno olje se sicer uporablja v aromaterapiji in v Franciji recimo, je to priznana zdravniška metoda, ki jo krije zdravstveno zavarovanje. Če nekdo pride z diagnozo depresija, mu bo zdravnik napisal kakšne tabletke, sočasno pa mu bo zraven napisal tudi aromaterapijo z vrtnicami. Vrtnice namreč zelo dobro vplivajo na depresije, še posebej pa na depresije, ki so posledica žalosti. Sama v to povsem verjamem. Vsako jutro grem po vrtu in vtaknem povsod svoj nos. In ko potegnem ta vrtnični vonj vase, ko ga začutim čisto na vrhu glave, je to res sproščujoče. Pravijo tudi, da vrtnice zdravijo živce in verjamem tudi v to. Če bi imeli ljudje, ki so obremenjeni s službo in podobnimi stvarmi, doma dva rožna grma in bi, ko pridejo iz službe, temeljito poduhali cvetočo vrtnico in svoje misli malo spustili na pašo, bi jih že sam vonj lahko pozdravil.«

Za destilacijo jih torej nabirate zjutraj.

»Če jih destiliram, jih nabiram zjutraj, ko so še rosne. Prav tako odtrgam cvetne lističe in poskrbim, da žužki odidejo iz cvetov. Nato naredim vodno destilacijo. V primeru parne destilacije se namreč cvetli lističi lepijo in ko se zlepijo, pore, ki so na robu, ne popokajo, temveč se zaprejo in tako ne dobimo veliko eteričnega olja. Zato je lističe dobro pred destilacijo tudi malo natrgati.«

Kako pa gredo vrtnice s kisom?

»Tudi vrtnice, ki jih dam v kis nabiram zjutraj. Kis je dovolj močen, da se ne bo, tudi če daš vanj rastlino, ki ima v sebi neko vlago, nič pokvarilo. Vrtnice pustim v kisu od enega do treh tednov, potem kis precedim. V takšen kis rada dodam še kakšno malino, ki da kisu zelo lepo barvo pa tudi dober okus. Tako pripravljen kis uporabljam za kisanje solate. Ko grem po vrtu, vrtnične liste tudi jem. Dam jih tudi na solato. Vrtnice so užitne rastline in jih lahko uživamo v vseh oblikah.«

So dišeče vrtnice enako zdravilne kot nedišeče?

»Ne, najbolj so zdravilne dišeče vrtnice. Glede na to, da vsebujejo največ eteričnega olja in v njem so zdravilne učinkovine. Poleg tega naj bi imela največ zdravilnih učinkov in učinkovin rdeča dišeča vrtnica. Ta namreč vsebuje še več eteričnega olja. So pa damaščanke, ki jih najpogosteje uporabljajo za eterična olja, vse v roza barvi. Sama imam veliko rdečih vrtnic in te najraje uporabljam. Iz njih delam tudi vrtnični liker. V bistvu je izdelava likerja povsem preprosta. Potrgam vrtnice, tudi te trgam zjutraj, oziroma takrat ko najbolj dišijo. Prebrala sem, da imajo vrtnice največ eteričnega olja zjutraj, sama pri sebi pa ugotavljam, da določenih vrnic zjutraj sploh ne zaduham. Njihov vonj zaznam šele zvečer. Zato verjamem, da imajo največ eteričnega olja takrat, ko zaznam njihov vonj. In da to ni pri vseh vrtnicah ob istem času. Vrtnice torej poberem, očistim, odstranim tisti beli košček, ki pogreni in o katerem sem že govorila in dam plast lističev v steklenico s širokim grlom ali pa v kozarec. Na plast vrtničnih listov dam plast sladkorja in to ponavljam do vrha posode, nato pa dodam žganje. Sama uporabljam vinsko žganje, ki nima arome in to pustim na toplem kakšen mesec dni. Če vidim, da je pijača premočna, dodam hidrolat vrtnice ali pa prekuhano vodo. Nato precedim in natočim v steklenice, ki jih dam v klet na hladno in temno mesto. Tam naj bi namreč vse skupaj še kakšen mesec dni zorelo. Vrtnični liker je sladka dobra pijača. Na enak način naredim liker z roženkravtom. Je pa res, da ima roženkravt, ko ga nastaviš na alkohol, grdo zeleno barvo, ki mi ni niti najmanj všeč. Zato dam v žganje najprej vrtnice. Alkohol je tako močan, da že v enem dnevu potegne barvilo z vrtnic in postane rdeče obarvan. Potem cvetove vrtnic odstranim in takšen alkohol nalijem na roženkravt. Alkohol prevzame okus po roženkravtu, barvo likerju pa dajo vrtnice.«

Kaj pa med z vrtnicami?

»Med z vrtnicami naredim tako, da posušene vrtnice čim bolj na drobno nadrobim in takšne dam v med. Vrtnice hočejo vedno navzgor, tako da posodo vsak dan obračam in v začetku sem se čudila, zakaj nastane v medu balon. Mislila sem, da je prišel v med zrak ali kaj podobnega. Potem pa sem nekje prebrala, da če se ti pri obračanju medu v njem naredi balon, to pomeni, da imaš pravi med. Takšen med pustim stati kakšen mesec dni, da se med navleče vonja vrtnic in potem je pripravljen za uživanje. Lističe pustim kar v medu. Ni boljšega kot takšen med za zajtrk. Ne samo vonj, tudi drobne lističe vrtnic v medu, različne barve vrtnic dajo temu medu še dodatno vrednost.«

Marmelada iz vrtnic?

»Marmelado pripravim tako, da natrgam vrtnice takrat, ko vem, da najbolj dišijo. Malo je treba splahniti, da gredo vsi žužki ven. Nato lističe kuham s sladkorjem in malo vode, brez vseh želirnih sladkorjev. Edino kar dodam je še kakšen vanilijev strok . Listi vrtnic v takšni marmeladi ne bodo čisto razpadli, tako da je bolj podobna džemu. Lahko k temu dodam še malo zelenih jabolk ali ribez. Vrtnice namreč nimajo kisline, jo pa marmelada potrebuje.«

Menda pripravljate tudi odličen sok iz vrtnic.

»50 g svežih listov vrtnic, beli del je treba odstraniti, 70 ml vode, 70 g sladkorja in 2 žlici limoninega soka. Sladkor in vodo prevrem in dodam v to vrtnične liste ter pustim, da čisto malo vrejo. In čeprav je to mala količina sestavin, je bolje vzeti za pripravo malo večjo posodo. Vrtnice namreč malo nabreknejo. To pustim, da vre 5 minut, dodam limono, če bi bila domača, bi lahko dodali še malo lupine in precedim. Še vroče dam v kozarec. Tak sok je pametno imeti v hladilniku. Ne naredi se ga veliko. 50 g vrtničnih cvetov – za to je potrebno kar nekaj cvetov in večina nima toliko cvetja doma. Pijemo ga kot sok, damo na sladoled, pecivo, puding, sladico. Lahko pa ga damo tudi v dobro ohlajeno penino. Je prav zanimiva. Sicer pa bi lahko dodali tudi hidrolat vrtnice. Ta namreč nima okusa, ima pa vonj.«

Pripravljate tudi zeliščne posipe?

»Iz zelišč delamo tudi zeliščne soli. Imamo pa tudi sladki posip in osnova tega sladkega posipa je prav vrtnica. Ko je vrtnica dobro posušena, jo lahko v kavnem mlinčku zmeljemo. Sama takšen posip naredim tako, da v kavnem mlinčku zmeljem rjavi sladkor in vrtnico, tako da dobim prah in ko oboje pomešam, dobim sladki posip. Lahko ga uporabimo po raznih kremah, smetani, zavitku. Lahko pa s tem polnimo tudi bombone. To je zelo uporabna stvar.«

Kopalna sol?

»Posušene vrtnice dajem v kopalno sol, dodam ji tudi malo sivke. Uporabljam piransko sol, dodam pa tudi kakšno kapljico eteričnega olja. Sol namreč vpije eterično olje. Če bi ga dali direktno v vodo, bi plavalo po vrhu in od tega ne bi imeli nobene koristi. Zato ga je treba dati v kakšno nosilno olje ali v smetano ali v mleko ali pa v sol. Vsi ti namreč vežejo eterično olje nase in od tega imaš korist.«

Kaj pa rožno olje?

Glede na to, da je rožno olje zelo drago, je tudi velika možnost ponaredkov. Kemija je uspela narediti marsikaj, tudi vonj vrtnice, edino kar pa je, te vrtnice nimajo zdravilnih učinkov. Domače rožno olje pa sama naredim tako, da vzamem ali oljčno ali mandljevo olje in dam v to olje liste dišečih vrtnic. Vrtnice naj bi bile sveže, vendar sama nikoli ne dam v olje čisto svežih vrtnic, ker se bojim, da se bi kaj pokvarilo. Zato raje večkrat ponovim postopek. V olju pustim vrtnične liste dva dni. Pri tej uporabi ni treba odstranjevati tistega belega dela lista. Nato olje precedim in dam v to olje druge lističe. Po dveh dneh spet precedim in v olje dodam nove lističe. To ponovim do deset krat. In takšno olje res lepo diši. Lističi morajo biti ves čas pokriti z oljem, sicer pa je vseeno koliko jih imamo oziroma damo v olje. Čim več, tem bolje. Lističe je dobro prej malo natrgati, ker se bo eterično olje lažje in hitreje sproščalo.«

Je treba biti pri uporabi eteričnih oljih na kaj še posebej pozoren?

»Ja, velikokrat nam rečejo vzemite za kakšno osvežitev prostorov eterično olje, pozabijo pa povedati, kako naj to naredimo. Če damo eterično olje v kakršnokoli nosilno olje, sončnično, mandljevo, takrat dodaš le kapljico eteričnega olja. To so namreč visoki koncentrati in tu velja pravilo manj je več. Z eteričnim oljem lahko namreč poškodujemo kožo. Edino eterično olje, ki je tako blago, da ga lahko uporabimo tudi na dojenčkovi koži, je sivkino eterično olje. Tega lahko damo direktno na kožo, pri vseh drugih eteričnih oljih pa je dobro narediti test. Najprej damo v stekleničko eterično olje, nato pa nosilno olje in to stekleničko potem rolamo oziroma svaljkamo med dlanmi. Če damo eterično olje v destilirano vodo ali kakršno koli vodo, ga je treba stresati, tako kot to počno barmani pri mešanju koktajlov. S tem se namreč razbijejo oljne molekule. Če tega ne naredimo, nismo naredili nič.«