Na vrhu Nunske gore, ki je s svojimi 540 metri najvišji vrh v občini Šmarje pri Jelšah, leži zeliščna kmetija Gorska roža. Ni prav velika, a Špela Pogelšek in njen Boris si tega, da bi bila največja, niti ne želita. S svojimi doma pridelanimi in v neokrnjeni naravi nabranimi zelišči namreč ne želita zalagati cele Slovenije, ne želita iz tega delati velikega biznisa. Želita si biti predvsem samooskrbna kmetija, ki bi viške svojih pridelkov pa naj gre za zelenjavo ali zelišča, ponudila tudi drugim. Tudi zato, ker čeprav nimata ekološkega certifikata, vse pridelujeta ekološko. In z zelišči se je Špela, mestni otrok in magistra inženirka logike, začela ukvarjati zaradi lastnega zdravja oziroma zdravja svoje družine. Krčne žile in srčno žilne bolezni so bile tiste, ki so jo vzpodbudile, da je začela raziskovati in spoznavati zdravilna zelišča. Da se je začela izobraževati in potrdila poklicno kvalifikacijo zeliščarke. In da svoje znanje prenaša tudi na druge. Mlade in stare, tiste, ki pridejo na obisk na Gorsko rožo in si ogledajo zelišča v naravi in na licu mesta izvedo, kako je treba z njimi ravnati, kako jih predelovati in tiste, ki jo povabijo, da pripravi pri njih izobraževalno delavnico. In enih in drugih je čedalje več.

Od kod ime Gorska roža za vašo kmetijo?

»Z možem Borisom sva veliko razmišljala o imenu naše kmetije. Običajno se zeliščne kmetije imenujejo po kakšni zdravilni rastlini, ki raste v tistem okolju in lastnikom veliko pomeni. In ravno ko sva se odločala, kakšno ime izbrati, se je po radiu slišala pesem Andreja Šifrerja Gorska roža. In ker je v njegovi pesmi tudi Špela, Špela pa sem tudi sama, sva se odločila, da bo kmetija Gorska roža. Poleg tega pa se to ime vklaplja tudi v naš kraj. Našemu kraju se namreč po domače reče Gora, čeprav smo uradno na Pečici.«

Glede na to, da ste v bistvu mesto dekle, od kod odločitev, da se posvetite zeliščarstvu in kmetovanju?

»Po izobrazbi sem res magistrica inženirka logistike, a v svoji stroki nisem našla službe. In ko pošiljaš prošnje in dobivaš različne zavrnitve, začneš razmišljati o tem, da bi bilo dobro, če bi nekaj ustvarjal tudi doma. Ne pa da samo sediš in čakaš, od tega ni nič. Poleg tega pa čeprav smo živeli v mestu, sem bila zmeraj povezana z deželo, naravo. Tu kjer sedaj živimo je bila namreč domačija mojega očeta in tu smo imeli vikend. In z mlajšo sestro sva pogosto hodili pomagati okoliškim kmetom, tako da mi delo na zemlji nikoli ni bilo tuje.

Drugi razlog je bil pa v tem, da sem imela tudi sama zdravstvene težave, konkretneje s krčnimi žilami. Poleg tega smo v naši družini podvrženi tudi srčno žilnim boleznim in začela sem iskati rešitev za naše težave. Prva rastlina s katero sem se pobližje spoznala je bila ajda, najbolj primerna rastlina za naše težave. Tako, da sem najprej poskrbela za nas. Naredila sem različne pripravke iz ajde, čaje, tinkture, izvlečke. V naši družini smo vse to uživali in videli, da se lahko s tem pozdravimo. Ne seveda čisto, lahko pa svoje težave z zdravilnimi rastlinami omilimo oziroma določene tudi preprečujemo. Potem se je začelo počasi nabiralništvo, ker pa imamo zemljo, oče nama je nekaj zemlje podaril, nekaj sva jo kupila, sva z možem začela z gojenjem zelišč. Nabirala sva jih v naravi in jih prinašala domov in doma sadila. Tako jih v glavnem gojimo na našem vrtu oziroma njivah, v naravi, v našem lokalnem okolju pa nabirava tisto, kar na vrtu oziroma njivi ne uspeva oziroma česar je v okolici dovolj, kot recimo bezga in ga ne bi imelo smisla saditi.«

 Ajda je bila torej vaša prva rastlina. V kakšni obliki ste jo uporabljali?

»Najboljše je, da se uporablja v tinkturi. To pripravimo tako, da poberemo cvetočo zel, zgornji del rastline, cvet, nekaj listov in del stebla in to namočimo v alkohol. Splošno pravilo je, 100 g zeli na tisoč gramov alkohola. To se pusti namočeno tri do štiri tedne, sama ajdo namakam 40 dni, ampak ne na soncu, temveč v toplem in svetlem prostoru. Nato zmes precedimo, ajdo pri tem še dobro ožmemo, da dobimo iz nje vse, kar lahko da, potem pa tinkturo prelijemo v temne stekleničke in jo uživamo po kapljicah. Vsak dan zaužijemo 10 do 15 kapljic, tri do štirikrat na dan. Ajdo je treba neprenehoma uživati šest tednov, saj se prvi učinki pokažejo šele takrat. Po šestih tednih uživanja ajde naredimo teden dni dolgo prekinitev, potem pa jo spet uživamo, a tokrat le tri tedne in temu spet sledi tedensko prekinitev in takšno kuro nadaljujemo šest mesecev. Po šestih mesecih se bodo pokazali optimalni učinki. Sama priporočam, da se za kuro za zdravljenje krčnih žil in uživanje ajde odločamo v jesensko zimskem času in to počnemo do zgodnje pomladi. Iz lastnih izkušenj vem, da lahko ajda povzroči poleti alergijsko reakcijo, koprivnico. Zato tudi doma kuhamo čaje v kombinaciji z ajdo ali samo ajdo samo v zimskem času.

O ajdi morda še to, da je to rastlina, ki jo je treba hitro posušiti. Nekateri viri pravijo, da se jo da na okoli 135 stopinjah Celzija posušiti v pol ure. Sama sem to poskusila, vendar nisem bila zadovoljna. Rastline sicer nisem dala na analizo, zato ne vem, koliko je bilo v njej zdravilnih učinkovin, ampak ni imela prijetnega okusa, pravega vonja, tudi barvo je spremenila … Ni se mi zdela najbolj primerna. Tako da zdaj ajdo sušim nekje na 40 stopinj Celzija in se v sušilnici suši od osem do deset ur. Pri takšnem sušenju ohrani svojo zeleno barvo, tudi cvetovi se ohranijo, bledo roza so, lepo diši, in ko jo pospravimo, se v njej ohrani rutin. To pa je njena glavna zdravilna sestavina, ki se uporablja tudi pri samozdravljenju krčnih žil.«

Ajdo meljete tudi v moko.

»Res je. Ajdo imamo tudi v zrnu. Nekaj malega zrnja pustimo za seme, tako da imamo vsako leto svoje seme, ostalo pa predelamo v kašo in moko. Doma smo se kar nekako navadili, da vključujemo ajdovo kašo vsaj enkrat na teden v prehrano, belo moko pa sva z možem bolj kot ne že povsem zamenjala za ajdovo moko. Belo moko smo praktično odstranili z našega jedilnika in ajdove moke ne uporabljamo samo pri peki kruha, temveč tudi v raznem pecivu, podmetih, za paniranje … Ljudje jo pogosto uporabljajo samo za žgance, ker samo to poznajo. Ampak ajda je lahko zelo vsestransko uporabna in še zdravilna.«

Kje meljete ajdovo moko?

»Ajdovo pa tudi pirino in ječmenovo moko, vsa ta žita namreč pridelujemo, meljemo na domačem mlinu. Z možem sva ga kupila na Gorenjskem in je star že 200 let. Na naši kmetiji si želimo biti samooskrbni, zato imamo svoja žita, svojo moko, kaše. Največja težava pa je bila v tem, ker smo manjša kmetija, manjši pridelovalci, in nismo vedeli, kje bi lahko mleli svoja žita. Večji mlinarji takšne majhne količine kot jo pridelamo mi, ne vzamejo v mlin. In sva z Borisom prišla na idejo, da bi imeli svoj mlin za lastne potrebe. Ob nakupu je bile v zelo slabem stanju, zato sva ga sama obnovila. Od starega sva ohranila podnožje in kamne. Zaradi slednjih pa sva se tudi odločila zanj. Uredila sva tudi nasipnico in dokupila stroje za čiščenje in brušenje žita. Takšnih strojev večina manjših mlinarjev nima. To pomeni, da preden gre žito v mlin, gre najprej v trier, ki loči žito od pleveli, nato v odkamnjevač, ta pa loči žito od kamenja in večjih kosov zemlje … Od tam gre očiščeno žito direktno v mlin. Takšno čiščenje je še posebej potrebno pri ajdi. Ajda namreč ni žito in zato ne stoji pokonci, ampak se poleže. In ko jo s kombajnom žanješ greš čisto po zemlji in zato se v ajdi najde vse od kamenčkov do zemlje, iztrebkov živali, plevela in ta stroj vse to izloči. In ko jemo takšno moko nič ne škrta pod zobmi.«

Ajdova moka ni edina moka, s katero ste pri vas nadomestili belo moko.

»Poleg ajdove moke uporabljamo tudi ječmenovo moko, ki je prehransko oziroma beljakovinsko veliko bolj polna kot pšenična moka. Tudi zato, ker jo meljemo na kamne, je polnozrnata. Problem ječmenove moke je bil v tem, da so kmetje včasih ječmen uporabljali predvsem za krmo živine in ljudje tega žita niso dovolj poznali. Tisti, ki so ga doma mleli pa so se spopadali z drugo težavo. Ječmen ima namreč ostre resice, ki so kljub mletju ostale v moki in je, ko si jedel takšen kruh, le ta pikal. Zato ljudje takšne moke niso uporabljali. Posebnost naše moke je v tem, da gre ječmen skozi brusilni stroj in je tako enkrat obrušen. To pomeni, da gre ovojnica z resicami stran in zato se lažje melje. Nekaj ovojnice se vseeno ohrani, zato je moka polnozrnata in seveda bolj zdrava. Ima veliko kalcija, fosforja in magnezija, v glavnem to je zelo dobra moka. Če bi kruh delali samo iz ječmenove moke, bi ga bolj težko zamesili in spekli, ker ne vzhaja najlepše, pa tudi sicer nastane iz te moke težek kruh. Je pa odličen, če to moko mešamo s pirino moko. Ječmenova moka se podobno kot ajdova lahko uporablja povsod, pri sladicah, podmetih, paniranju .. . je čisti nadomestek bele moke.«

Zakaj je bolje uporabljati ajdovo, ječmenovo ali pirino moko?

»Zato, ker se pri beli moki škrob hitro spremeni v sladkor in nas trenutno sicer nasiti, napolni, a smo hitro spet lačni. Zato imamo kar naprej neko željo po hrani. Ko pa začnemo v hrano vključevati ajdovo, ječmenovo ali pirino moko, se to spremeni. Te moke imajo namreč počasnejši proces razgradnje škroba, zato smo dlje časa siti. Ajda ima sploh to specifiko. Pri piškotih iz ajdove moke, govorim iz prakse, ne moreš pojesti več kot štiri piškote, ker te nasitijo. In te tudi dolgo ohranjajo sitega, tako da nimaš več tiste želje, da bi kar naprej nekaj jedel. In to je tisto, kar je za nas najbolj pomembno. Odkar smo se začeli s tem malo bolj resno ukvarjati, smo spremenili prehrano in dali belo moko povsem stran. Tudi sladkor kolikor se le da izločamo iz prehrane, začeli pa smo vključevati zelišča, razne začimbe. To pomeni, da porabimo tudi manj soli, saj se ta da nadomestiti z mešanicami zelišč. Želimo namreč biti čim bolj samooskrbni z vsem, tudi z zelenjavo in sadjem. Edino kar dokupimo je meso, ki pa ga kupimo v lokalnem okolju od pridelovalcev, ki jih poznamo.«

Kaj je pira?

»Pira je staro žito, podobno pšenici, vendar je bolj prehransko bogato z raznimi vitamini, antioksidanti, minerali. Tudi pirina moka pomaga pri tem, da nismo kar naprej lačni. Drugače pa pri nas vsa žita meljemo na kamen in ne na valje. Če žita meljemo na valje, pride do bolj puhle moke, manj prehransko bogate. Na kamne se žito melje bolj počasi, se ne pregreva in s tem moka ohrani vse svoje vitamine, minerale in antioksidante, ki so v žitu. Seveda pa ne meljemo samo svojega žita, z veseljem to naredimo tudi za druge manjše pridelovalce žit oziroma ljudi, ki želijo imeti svojo polnovredno moko.«

V čem je pravzaprav posebnost vaše zeliščne kmetije?

»Rekla bi, da je naša posebnost v tem, da se naša kmetija ne osredotoča na širok trg. Naš cilj ni, da bi bili tržno naravnani in da bi gojili hektarje zelišč, da bi z njimi zalagali celo Slovenijo, ampak je bolj izobraževalno naravnana. Tudi sama sem se morala veliko naučiti, hvala bogu, da tudi mladi izkazujejo zanimanje za zelišča. K nam tako pridejo na oglede, ogled traja dve uri in v tem času pokažemo vsako zelišče, se o njem pogovorimo, povemo kako ga sadimo, kako ga pobiramo, kaj iz njega naredimo, kako ga varno uporabljamo. Bistvo naše kmetije je torej izobraževanje ljudi in da jim pokažemo zelišče v naravi. Opažam namreč, da veliko ljudi ne pozna razlik med zelišči, recimo ne prepozna razlike med materino dušico in timijanom. Pa sta rastlini v resnici zelo različni. Zeliščarji ju prepoznamo takoj, laiki pa ne. In potem mislijo, da je tisto kar imajo na vrtu materina dušica.

Poleg tega pri nas pridelujemo zelišča ekološko, naravi prijazno, brez mineralnih gnojil in škropiv. Polja ročno obdelujemo, ročno pobiramo pridelek, zelišča ročno očistimo odpadlih odmrlih in poškodovanih delov. Rastline sušimo naravno ali v sušilnici za zelišča. Suhih zelišč ne meljemo, ampak ročno režemo ali drobimo. Na ta način sicer ne pridelamo ogromnih količin zelišč, so pa zato naša zelišča kakovostna. In vsako leto pridelamo nova, stara pa, če jih kaj ostane, damo na kompost ali za pripravo zelenih gnojil, s katerimi poleti krepimo zelišča.«

Govorili ste o timijanu in materini dušici. V čem je ta vidna razlika med njima?

»Timijan raste kot pol grm, spodaj postaja olesenel in raste navzgor ter ima koničaste zelene listke. Materina dušica pa je v bistvu plazeča rastlina, ki raste po tleh oziroma se plazi in se razmnožuje z vejicami, ki se poležejo. Cvetove imata obe rastlini podobne, pa tudi njune zdravilne lastnosti so si podobne. Oba delujeta na dihala, pomirjata in sta odlična v tem zimskem času, za preprečevanje dihalnih obolenj, tudi pri pljučnicah se obneseta. Materina dušica pa ni primerna za majhne otroke, tja do tretjega leta ni najbolj priporočljivo, da se jo uporablja.«

Zelišča, ki jih pridelujete, uporabljate tudi v svojih izdelkih in med njimi so tudi mazila.

»Mazila delamo sami in to v manjših količinah. Imamo mazila za nego telesa, v katerem so materina dušica, ognjič in sivka, pa mazilo za nego obraza, tega smo kombinirali tudi z vrtnico in z goji jagodami, tudi te namreč rastejo na naši kmetiji. Konopljino mazilo z ognjičem in mazilo s čilijem. Največ zanimanja se je pokazalo za mazilo za boleče sklepe. Starejši imajo težave z bolečinami v mišicah, v sklepih, ne morejo si ogreti okončin, ker imajo slabšo prekrvavitev in za te smo naredili mazilo s čilijem. Imamo pa tudi športno mazilo, Šentfit, ki smo ga v bistvo razvili skupaj z osebno trenerko iz Šentvida pri Grobelnem. Sodelujemo z veliko društvi, čaj in mazilo pa je narejeno prav za športnike, ki jih osebno trenira. Vadbe ima tri do štirikrat na teden in sodi med tiste ljudi, ki ne dajo veliko na praške in druga prehranska dopolnila. Temelj je zdrava prehrana in da se vključuje čim več zelišč in naravna mazila. To športno mazilo je odlično, ker pospešuje prekrvavitev podkožju, pomaga pri kakšnih udarcih, odrgninah, lahko se uporablja pred in po športni aktivnosti. V njem je največ bršljana, malo arnike, sivke in smrekove smole. Mazila delamo na osnovni hladno stiskanih oljčnih olj in čebeljega voska in ne dodajamo nobenih eteričnih olj. Veliko ljudi ima namreč težave z različnimi alergijami in so lahko alergični tudi na povsem naravno eterično olje. In smo se odločili, da eteričnih olj ne bomo dodajali, saj se zdravilne učinkovine iz rastlin itak izlužijo v oljčnem olju v katerem jih namakamo.«

Uporabljate smrekovo smolo še v kakšnem mazilu?

»Ja, v smrekovem mazilu. Ta se odlično obnese pri odrgninah, ranah, če so kakšne krčne žile, težave s celulitom, revmatičnimi obolenji. Pomaga, da nas mišice manj bolijo. Če imamo težave z dihali, se namažemo z njim po prsnem košu. Če so v ustih kakšne razjede ali afte, se tudi tam namažemo s smrekovim mazilom. Deluje namreč antibakterijsko in lahko ga tudi pojemo, če imamo težave z želodcem. Da nas očisti tudi od znotraj, res je vsestransko mazilo. Smrekovo smolo nabiramo v domačem okolju. Blizu nas je nasad smrek, vendar jih ne zarežemo oziroma ranimo, temveč iščemo takšne, ki so že poškodovane in potem poberemo smrekovo smolo iz tistih. Smola se meša z arniko, sivko, z različnimi rastlinami – največkrat se namreč prilagajamo potrebam naših kupcev.

Ko sem imela delavnico v Brežicah, je bila tam tudi gospa, ki je povedala, da je imela spomladi, ko je bila sezona regrata, zmeraj razjede v ustih in da ga zaradi tega ne more jesti, čeprav ga ima sicer neizmerno rada. Na delavnici smo naredili smrekovo mazilo in ona ga je odnesla domov, da bi ga poskusila. Po dveh dneh me je poklicala in rekla, da se mi najbolj zahvaljuje za mazilo in za to, da sem ji ga pokazala, kako se naredi. Z njim se je namazala po notranjosti ust in grlu in zdaj lahko spet je regrat.«

Za svoje izdelke ste dobili tudi priznanja?

»Na letošnjih Dobrotah slovenskih kmetij smo dobili zlato priznanje za družinski čaj Gorska roža in srebrno za Ženski čaj. Gorska roža je naš hišni čaj, primeren za vso družino, tudi za otroke, ki ga zelo radi pijejo. Veliko povpraševanje pa je tudi po Ženskem čaju. Ta vsebuje med drugim tudi črno deteljo in pomaga pri ženskih težavah z menstruacijo, pri glavobolih, vročinskih oblivih … Poveča pa tudi hormon estrogen in mlade ženske, ki bi rade zanosile, se večkrat odločijo za nakup tega čaja in pravijo, da pomaga k hitrejši zanositvi. Dve moji prijateljici sta kar precej časa jemali kontracepcijske tablete in čeprav so ginekologi govorili, da to nima nobenega vpliva na zanositev, kar lep čas nista mogli zanositi. Potem sem jima dala ta ženski čaj s črno deteljo in po nekaj mesecih sta obe zanosili. Tako v naši družini kot pri prijateljih in znancih vidimo, da zelišča res delujejo, če jih seveda znamo pravilno uporabljati.«

Kaj pomeni, da jih pravilno uporabljamo?

»Predvsem to, da moramo zelišča uporabljati v mejah normale, da ne pretiravamo s tem. Če so ljudje zdravi, imajo dve skodelice zeliščnega čaja na dan čisto dovolj. Če pa se že pojavljajo neke težave, naj naredijo čajno kuro. To pomeni, da tri tedna pijejo od tri do štiri skodelice čaja na dan, pa potem je treba s pitjem za teden dni prekiniti. Po tednu prekinitve lahko kura traja spet tri tedne in potem spet teden dni prekinitve. Razen pri ajdi, kar pa sem razložila, ko sem govorila o njej.«

Vaša posebnost so tudi masažne kocke.

»Masažna kocka je posebna kocka, ki morda še ni tako znana. V njej je večji del čebeljega voska, ki se začne topiti šele ob stiku s kožo. Nekateri ljudje namreč nimajo radi mazil, zato raje vzamejo masažno kocko in se z njo namažejo, hkrati pa s tem masirajo kožo. V eni od njih je poleg šentjanževke namočene v oljčnem olju še malo čilija in ta kombinacija je odlična za sklepe. Starejši ljudje si z njo radi masirajo tudi prste. Druga kocka vsebuje poleg šenjtanževega olja še geranijo. To je vrsta pelargonije, ki daje prijeten vonj in je namenjena vsem ljudem za po tuširanju.«

Ob masažnih kockah pa pripravljate tudi pilinge z morsko soljo in zelišči.

»Res je. Ko pri pripravi maceratov ostanejo zdravilna zelišča prepojena z oljčnim oljem, jim dodam piransko sol, vse dobro zmešam in dobim poseben piling, ki zaradi olja, ki je še v rastlinah, neguje kožo že med tuširanjem, po njem pa se nam ni treba dodatno mazati s kremo. Hkrati pa s soljo očistimo odmrlo kožo s telesa. Takšen piling je dobro narediti vsaj enkrat tedensko.«