Intervju – Stanko Zemljak: »Ljudje smo pozabili, kako so se zdravili naši predniki.«

Priznani zeliščar Stanko Zemljak je širši javnosti, pa tudi bralcem in gledalcem oddaje Narava zdravi na NET TV, že dobro znan. Z zelišči se je začel spoznavati že kot otrok, ko je babici in dedku pomagal nabirati zeli. Svojo poklicno pot je nato nadaljeval v kamnoseštvu, po upokojitvi pa se je odločil, da se ponovno posveti svoji stari ljubezni, botaniki. Včlanil se je v zeliščarsko društvo v Mariboru, nato pa ustanovil svoje društvo Velikonočnica na Ptuju, ki ima podružnico tudi v Mariboru. Zdravilne rastline so ga od nekdaj zanimale, a da bo kdaj prišel do sem, kjer je zdaj, si niti v sanjah ni mislil. A pravi, da je usoda že tako hotela. Je poznavalec, kot ji sam reče, pastirske medicine, vendar to kot rad poudari, ni mišljeno slabšalno. Nekoč pastir namreč ni bil samo nekdo, ki pase, ampak je svojo živino tudi zdravil. Bogato znanje o zeliščih in njegova skromnost so lastnosti, ki jih vidijo bralci in gledalci in mu zaradi tega tudi tako zaupajo.

Kako se spominjate začetkov sodelovanja z revijo in oddajo Narava zdravi?

»Dobro se spomnim, bilo je 23. septembra 2014, ko sem kot član takratnega Društva zeliščarjev Maribor, z Borutom Cerkveničem dežural na razstavi zdravilnih rastlin. V prostor sta vstopili dve gospe, ki jih seveda nisem poznal. Pristopili sta k meni in se predstavili. Prva je bila novinarka Večera, Irena Ferluga, druga pa je povedala, da je urednica revije Narava zdravi. To je bila naša Asja Matjaž. Takrat sta naredili intervju z menoj in to je bil moj prvi intervju. Beseda je nanesla na to, ali bi bil pripravljen kdaj sodelovati v tej naši televizijski hiši NET TV. Naši rečem sedaj, ko sem tu že četrto leto. Po krajšem razmisleku in Asjinem prigovarjanju sem le pristal in čez nekaj časa sta se pri meni doma, bilo je 14. januarja 2015, oglasila Asja kot novinarka in Jože Antolin, naš kamerman, kot fotograf in nastal je moj prvi veliki intervju za revijo Narava zdravi. V njem sem širši javnosti predstavil sebe in svoje znanje in izkušnje s področja zeliščarstva. Marsikaj, kar sem povedal, sta oba slišala prvič in bila navdušena nad tem, kar prinašajo stare knjige, iz katerih sem črpal svoje znanje. Mislim, da je bil tudi to eden od razlogov, da so me povabili k televizijskemu sodelovanju. Prva oddaja, v kateri sem sodeloval, je bila na sporedu na samo Svečenico, 2. februarja 2015. Takrat smo se dogovorili, da bi sodeloval še v kakšni oddaji ali dveh in iz tega jih je nastalo že 111.«

Ste bili kaj nervozni pred prvim nastopom na televiziji?

»Da, spomnim se svoje prve oddaje in kakšno tremo sem imel. Voditeljico Mojco Kos sem poznal preko ekrana, ona pa me nikoli ni videla, ne poznala, zato je bilo težko kar tako priti. Spomnim se vseh tistih luči v studiu in kako nisem vedel kako naj se obnašam, kam naj sedem, kam naj gledam. Vse je bilo novo, zame popolnoma tuj, nepoznan svet. Taka je resnica, to so moji spomini na tiste trenutke, ko sem prvič prijel za kljuko vrat v sam studio NET TV. Še sedaj se kdaj nasmehnem, ob spominu na to, ko se ob sredah peljem proti Mariboru.«

Je danes trema še prisotna?

»Zlagal bi se, če bi rekel, da sem po vseh teh letih brez treme. Prav vsakič me že med samo potjo prešine misel, ali bo vse v redu, ali naju z Mojco ljudje spremljajo. Marsikaj mi takrat roji po glavi, saj imam do gledalcev posebno spoštovanje. Sem pa vedno vesel, ko povem kaj čisto novega, ljudem zanimivega, ko se izkaže, da kakšen napotek slišijo prvič. Tako so v teh mojih oddajah izvedeli za naš domači bio kalcij, pri tem mislim na polževe hišice, pa o šmarnici, ki ni tako strupena kot se govori, ko gre za bolno srce. In še veliko tega bi lahko naštel, kar sem povedal po svoje, po domače in po zelo starih receptih in izkušnjah. To ljudi še posebej pritegne.«

Zakaj so ravno stare knjige tiste, ki so vas pritegnile?

»Nekako jim bolj zaupam in zdi se mi, da je v starih knjigah več resnice. Takrat namreč zeliščarji in zdravilci še niso ničesar skrivali. Njihov cilj je bil, da pomagajo. Najstarejša knjiga, ki sem jo imel v rokah, je bila iz leta 1510, Krauterbuch. Ta me je tako prevzela, da kar nisem mogel stran od nje. In vse te stare knjige so pisane v nemškem jeziku. Najstarejšo knjigo v slovenskem jeziku ima zagrebška škofija. Izdana je bila leta 1720. Žal pa so danes informacije o starinski medicini skrite. Zato mladi tega ne poznajo in jih povsem razumem, če tega niso nikjer prebrali, ne morejo vedeti. Tudi to je eden od razlogov, da sem se odločil, da s tem znanjem ne bom služil, ampak, da ga prenašam na ljudi in jih več naučim, kako si pomagati na starinski način. Že tu na Ptuju, kjer deluje naše društvo že peto leto, sem jih veliko naučil, zato to znanje zagotovo ne bo šlo v pozabo. Tudi če bi kdaj kdo to prepovedal, je to znanje že tako razširjeno med ljudmi, da bodo to delali naprej po starem in prenašala tudi na druge.«

Ste za stare knjige in pastirsko medicino navdušili tudi svoje domače?

»Za zdaj ne. Eni namreč na to nič ne dajo in zakaj bi nekoga v to silil, če mu to ne leži. Če tudi je član moje družine. Tudi moj sin recimo ne da nič na to. Moje prepričanje je, da je treba človeku pustiti, da pride sam do nekih sklepov oziroma spoznanj. In če se to pri nas ne bo zgodilo, to ne bo noben problem. Sam namreč vsakega pustim, da se sam odloči, tudi svoje vnuke, ne glede na to, da je vnukinja končala srednjo farmacevtsko šolo. Ko bo prišel čas za to, če bo koga zanimalo, bomo sedli skupaj. Marsikdo me vpraša, če bom morda kdaj napisal o tem tudi knjigo. Moj odgovor je ne, nimam namena pisati knjige, ker želim, da nekaj tega mojega znanja ostane samo pri nas doma.«

Kako to, da se niste odločili, da bi izdelke prodajali?

»Po eni strani ni bilo časa, po drugi pa me pri tem nekaj zelo boli in moti. Saj razumem tiste, ki se odločijo za to, da bodo živeli od prodaje zdravilnih zelišč in pripravkov iz njih. Za vse kar človek dela, mora državi plačati davek in od nečesa mora živeti. Torej lahko živi tudi od prodaje izdelkov, ki ljudem pomagajo k boljšemu zdravju. Če pa gledam čisto človeško, ko pride k tebi bolan človek in vidiš, da je res na smrt bolan in da potrebuje tvojo pomoč, mi nekako moja vest ne da, da bi si ustvarjal neko bogastvo na račun njegove bolezni. Poleg tega je na tem področju konkurenca ogromna, veliko pa je tudi zavisti. In to že sedaj, ko s tem ne služim. Kaj bi šele bilo, če bi? Moje prepričanje se bolj nagiba v to smer, da vsakemu pokažem in povem, kaj si naj nabere sam in kako naj si s tem pomaga. In zato tudi nosim zdravilna zelišča v oddajo, da ljudem pokažem, kakšna so videti v resnici.«

Katere so tiste rastline, ki smo jih z leti pozabili?

»Ena od teh je navadna krišina, ki sem jo že tudi prinesel v oddajo in je ljudje sploh več ne poznajo. Na internetu sem celo zasledil, da pravijo, da je strupena. Je pa to starinska rastlina, ki so jo včasih celo morali gojiti v vrtovih in je ena od pomembnih rastlin, ki pomagajo pri ledvičnih in žolčnih kamnih. Že drugi del njenega latinskega imena Parietaria officinalis pove, da je to rastlina, ki je uporabna v medicini, torej da ima zdravilne lastnosti. Podobno kot žajbelj, za katerega je eden najpomembnejših srednjeveških evropskih vladarjev Karel Veliki celo z zakonom odredil, da ga morajo saditi. Njegovo latinsko ime salvia in salvare namreč pomeni zdraviti. Tudi baldrijan, ki ima ime valeriana in valere pomeni biti zdrav oziroma močan. Zdravilne rastline imajo že same po sebi ime, ki nakazuje na to, da pomaga. Samo mi smo malo izgubili kompas po tisti starinski medicini. Zgubili smo vezo s starinskimi rastlinami. In kot sem že rekel, je bil tudi to eden od razlogov, da sem se odločil, da bom sodeloval v televizijski oddaji. Da naučim oziroma, da spomnim ljudi na to, kar je pozabljeno. Stari ljudje, ko me srečujejo, pogosto rečejo: »Točno tako je bilo. Spomnim se, da so naša mati tako delali, ampak to ni bilo nikjer zapisano.« Tudi smiljka je ena tistih že pozabljenih rastlin, pa gozdne mačje tačke tudi – Omalotheca sylvatica. Ko sem prišel na Pohorje, celo sami Pohorci niso več poznali mačjih tačk. To je griževnjak in zakaj tega ne bi ljudem pokazal in povedal. Iz teh rastlin lahko naredimo super čaj. Ni grenčina, navadno so vse rastline za prebavo in žolč grenčine, ta pa jih nima in je ena boljših zeli. Pomaga tako za težave z jetri, vranico in prebavo kot tudi pri griži. Tudi navadna majnica je griževnjak. Moramo pa vedeti, da je nekoč raslo na tem območju neprimerno več rastlin kot jih je danes. Zato se moramo vrniti v tisti čas, ko beremo stare knjige. Tu so bili nekoč neprehodni gozdovi in travniki, takrat ni bilo umetnega gnojila pa cistern gnojnice. Tu je rastlo ogromno zeli, kot je muholiko mačje oko, pa čmerika, nekdaj so rekli divja čemelika. Včasih je bilo takih zdravilnih rastlin koliko si hotel, danes pa je čudež, če jih sploh še najdeš. Če se spomnim petdeset in več let nazaj, so bili travniki polni zdravilnih rastlin. Origano je recimo rasel v naravi, danes ga sploh več ni, podobno je tudi z materino dušico. Iz z vsem tem so se takrat zdravili in si pomagali.«

Ste si kdaj tudi sami pomagali z vsemi temi zelišči?

»Že kot otrok sem babici in dedku pomagal pri nabiranju zelišč, ki sta jih prodajala zadrugam. Na jesen smo recimo izkopavali čebulice jesenskega podleska, v juniju smo iz njega čistili semena in jih sušili. Ko sem bil starejši, sem si vedno delal mazila za poškodbe, udarce, za kake zvine. Spomnim se, ko sem dobil rano na želodcu, od dela, stresa, cigaret in sem si pomagal z zelmi. Ena takih, ki zdravi, je tavžentroža. Ampak moraš jo piti po pameti, dva meseca, iz danes na jutri ne gre. Pomaga tudi korenina encijana pa čaj iz gabeza. V starih knjigah je zdravilen, zdaj pa zaradi tujona, ki ga izloča, pravijo da škodi jetrom. Kar ni res. Samo prav ga je treba pripraviti. Tudi pri uživanju pazimo, da pijemo gabez 14 dni, potem za mesec dni prekinemo in spet pijemo14 dni ter tako menjujemo. Tudi krhlikovo lubje je odlično za prebavo in tudi za črevesne kolike ni bilo boljšega. Moralo pa je biti suho najmanj dve leti.«

Kje vidite napake sodobnega zeliščarstva?

»V to se ne bom spuščal. Ne mislim nikogar ogovarjati. Vsak ima svoj prav, vsak ima svoje knjige, jaz se bom držal svojega. Je pa razlika velika, saj marsičesa ne vedo. Po starem je namreč marsikaj zdravilno, kar je po novem smrtno strupeno. Tako je bilo rečeno za šmarnico, a sem jaz v televizijski oddaji pripravil kapljice in poparek spil pred celo Slovenijo, pa sem še danes tu. Šmarnica ni strupena, je pa res, da je ne smeš uživati kar tako. Moramo vedeti, da so po pastirski medicini najbolj strupene zeli najbolj zdravilne. Ampak moraš poznati pravo razmerje pri pripravi. Zato o teh rastlinah v oddaji ne govorim rad. Nočem povedati receptur, ker moram imeti tudi sam sebe rad.«

 

V starih knjigah piše, da se rastlina namaka 2 uri, 3 ure ali celo noč.

Kakšna je razlika med pripravo in uživanjem zelišč nekoč in danes?

»Zdaj je ogromna razlika. Če beremo nove knjige, recimo piše pri materini dušici in regratovi korenini, če ju vzamem za primerjavo, da ju po desetih minutah precedimo. Pri materini dušici bi še nekako šlo, najbolj bi se to obneslo pri melisi in meti, a tudi dušica ima eterična olja na zunanji strani. Še vedno pa ne tako površinsko kot jih imajo meta, melisa in žajbelj. Za ostale zeli pa je tako, da v 10 ali 3 minutah kot včasih piše, rastlina nima časa izlužiti zdravilnega učinka. V starih knjigah piše, da se rastlina namaka 2 uri, 3 ure ali celo noč. Recimo travniški aspirin, močvirski oslad, ki ima tudi nežen cvet, ti pri tako kratkem namakanju ne bo pomagal. Redči kri, a ker vsebuje veliko kumarinov, ga moramo zvečer preliti z vročo vodo, ta naj ima približno 90 stopinj Celzija, ne s kropom in pustimo pokrito celo noč. Zjutraj to segrejemo na 80 – 90 stopinj Celzija in šele po tem precedimo in spijemo. Šele pri takšni pripravi namreč izloči salicin. Spet moraš poznati postopek. V novih knjigah, pa piše, da je treba rastlino namakati le 10 minut, da ne bi izločila tudi škodljivih sestavin, in to je taka megla, da je ni. Seveda razumem vsakega, ki to prodaja. Če bi jaz prodajal čaj, bi tudi napisal, naj se namaka največ 15 minut. Ker pri takšni pripravi, bi kupec čaj hitro porabil, pomagalo mu ne bo nič, prišel pa bo po novega. In prodajalec bo vsakič zaslužil 10 eur.

Sam sem bolj pristaš arabske medicine, tudi hrvaškega ljudskega zdravilstva, saj pri njih še danes velja, da se rastline namakajo najmanj 3 ure. Se pravi se macerirajo. To je po starem, saj tudi v starih slovenskih knjigah piše, da se skoraj vse namakajo od 2 do 3 ure in se šele po tem pije čaj iz njih.«

Se torej po daljšem namakanju ne izločijo strupene stvari?

»Če bi pogledali gabez, pri tem se seveda izločijo škodljive snovi, a je tega kar škodi tako malo, da ni vredno omembe. Več slabega si boš naredil z margarino, ki vsebuje vsa ta umetna barvila, ki povzročajo krvnega raka. Ti dodatki, konzervansi, to nas dela bolne. Potem pa se sprašujemo od kod demenca. Ali pa recimo za žolč in žolčne težave se uporablja lubje krhlike. V sodobnih receptih samo piše, da se ga zdrobi. Čeprav je najboljše, da se ga zmelje v prah, ker bo tako izločil največ zdravilnih učinkovin. In nato ga je treba prevreti ter pustiti najmanj 3 ure, da učinkovine izločijo. Še boljše, če ga pustimo celo čez noč. Le kaj se bo iz lesa izločilo v 10 minutah, kot svetujejo sodobne knjige?«

Velikokrat omenjate orlovo praprot. Pri čem vse nam lahko pomaga?

»Orlova praprot ima to moč, da povzroči prekrvavitev celega telesa, saj spodbudi tudi delovanje kapilar. Tudi recimo, če nas boli gleženj, ki je kost, če pride do kalcinacije, moramo poskrbeti za prekrvavitev tega dela telesa. In orlova praprot, ki vsebuje veliko radija, poskrbi za to. Če imamo glavobole, napolnimo vzglavnik z orlovo praprotjo in ležimo na njem, dokler je praprot zelena. Rjava nima učinka, zato jo, ko porjavi, vržemo stran. Ljudje, ki imajo težave z išiasom, sploh ne vedo, v kakšno pomoč jim je lahko praprot. Spomladi naj si naredijo ležišče iz praproti. Ker mora biti stik s kožo čim močnejši, je treba na praprot leči gol, tako da je le ena plast blaga med praprotjo in telesom. Seveda smo pri tem pokriti z odejo, da nas ne zebe. Čez kakšna dva do tri dni pride od takšne reakcije, da ima bolnik občutek, da se mu bo telo vžgalo. Ampak ta občutek je treba zdržati. Takrat se namreč odpro vse pore, pride do prekrvavitve in koža postane rdeča. Taka postelja iz praproti pomaga tako pri išiasu kot pri herniji.

Pozimi pa uporabimo korenino orlove praproti in hren. Oboje na drobno naribamo na ribežen in damo v 90% alkohol. Po dveh dneh to precedimo in dodamo smrekovo smolo ali kafro, ki jo dobimo v lekarni. Ker se smrekova smola težje vmeša v tekočino, precejeno tekočino nalijemo v steklen kozarec, ji dodamo žlico smole, kozarec zapremo in ga potopimo v vročo vodo, tako da se smola razpusti in to premešamo. Če uporabimo kafro, pa v približno 3 dl namoka vmešamo žlico ali dve kafre. Tako imamo pripravljeno mazilo, s katerim si masiramo hrbtenico, od trtice proti glavi in pustimo tako dolgo, da se posuši. Kafra se bo posušila takoj, smrekova smola pa ne.

V starih knjigah tudi piše, da vse praproti omrtvijo podančice. Tako tudi orlova praprot, navadna glistovnica, bukova krpača, tudi navadna regača. Glista je prisesana na steno črevesja, kjer živi in se razmnožuje. Pri uživanju čaja iz praproti omrtvi in otrpne. Loči se od stene črevesja, a če po čaju ne boste popili kakšnega olja, ricinusovega ali oljčnega, da vas bo pognalo na blato, bodo gliste spet oživele in se prisesale nazaj na steno črevesa. Pri teh težavah zato pijemo čaj iz praproti, dve skodelici na dan, eno na tešče, eno zvečer. Kakšne tri ure po čaju pa je treba vzeti še nekaj za odvajanje. Dobro pa je povedati o praprotih ljudem tudi to, česar knjige več ne pišejo. Če bi popili preveč tega čaja, bi lahko oslepeli. Praproti namreč povzročajo slepoto, če bi jih pili kar tja v tri dni. Zato je treba vedno tudi poslušati, ko povem, koliko časa in česa kaj pijemo.«

Kaj menite o uživanju gline?

»Glino se je že od nekdaj uživalo. Zato jo zagovarjam, saj na sebe vleče strupe. Dobro pa je vedeti, kako si jo pripraviti. Zvečer zmešamo v 3 dl vode jedilno žlico gline in pustimo, da stoji preko noči. Zjutraj se tekočina do gostega precedi in se to pije, medtem ko se gošča vrže stran. Danes pravijo, da bolne sklepe, zvine in tudi luskavico zdravi samo siva glina. To ni res. Siva je samo zato, ker je globje, drugače pa je lahko tudi navadna ilovica, glavno je, da je iz čistega kraja. Je povsem v redu če jo kopljemo 10-15 cm v globino. Včasih so tiste, ki so imeli kožne bolezni ali luskavico, dali v banjo, ki so jo napolnili z zemljo, tako da je bolnik v njej ležal 4 ure. To ga je prečistilo. Včasih so ljudi, ki jih je zadela strela, zakopali v zemljo. Zemlja namreč potegne na sebe vse kar je slabo in tako je bilo tudi pri tistih, ki jih je zadela strela. Spomnim se, da sem videl tam, kjer smo se nekoč kopali in je bilo veliko mivke, ljudi zakopane vanjo. Že takrat smo vedeli, da si tak človek zdravi bolne kosti, saj to pomaga pri revmatoidnem artritisu.«

Je še kak preprost star recept za težave s sklepi?

»Ja, če je prišlo recimo do zvina. Včasih si šel k mizarju, vzel žagovino, še posebej dobra je bila od smreke, ker ima dosti eteričnega olja in žagovino segrel in čim bolj vročo dal okoli sklepa. To je prekrvavilo sklep in je bilo hitro boljše. Dandanes tega ni.«

Podančic smo se že dotaknili, kaj pa uši?

»Najboljša tinktura proti ušem je iz česna, pa tudi česen v mazilu ali pa bezeg, odpravljata uši. Lahko pa tudi skuhamo bezgove liste, jim dodamo jabolčni kis ter s tem masiramo lasišče.«

Jabolčnik je najboljši za ožilje, a smo na to pozabili.

Kakšen pa je vaš nasvet za čiščenje ožilja?

»Najboljši recept za žile je narejen iz 3 dl vode, jedilne žlice domačega medu in slabega deciliter jabolčnega kisa. Vse to zmešamo in pijemo. To namreč zelo dobro prečisti ožilje. Se pa še spomnim starih ljudi, ko so pili jabolčnik, mi smo mu rekli tukla ali tolkovec. In stari ljudje takrat niso poznali težav z arteriosklerozami in popuščanjem ožilja. Jabolčnik je namreč najboljši za ožilje, a smo na to pozabili. Žal pa zdaj tudi ni več toliko pravih, domačih, neškropljenih jabolk. Najboljše so stare sorte kot so krivopecelj, mošancelj, carjevič, boovec, ledrovka … Odličen pa je za te težave tudi jabolčni kis iz divjega jabolka oziroma lesnike. Nekoč so iz jabolk delati tudi naravne sokove in sicer tako, so jih prekuhali na 90 stopinj Celzija, sladili, zapirali in takoj dali v mrzlo vodo, da so steklenice tako ohladile in da se je zatesnil zamašek. Takrat niso poznali konzervansov in to je bilo najboljše. Zato takrat niso poznali teh bolezni z ožiljem.«

Torej za to ni dovolj samo žlica kisa?

»Pravi jabolčni kis je zelo blag, zato ga pijemo po najmanj pol decilitra, da res dobro prečisti maščobo v stenah ožilja. Takšno mešanico lahko pijemo tudi za žejo. V 4 dl vode damo do deciliter jabolčnega kisa in to odvzame vso vročino iz telesa, še posebej poleti. Pijemo pa deciliter zjutraj, ostalo pa preko dneva. Želodcu to ne povzroča težav, razen tistim, ki imajo rano na želodcu. Takšni ljudje tudi medu ne smejo uživati, razen zmešanega z vodo.«

Danes so zelo popularna super živila. Kaj je za vas super živilo?

»Za mene je super živilo kos domačega kruha in domača zaseka. Čim bolj se približati tistemu, kar je bilo nekoč. Nekoč človek ni poznal ne trgovin ne super živil. Zdravil se je z naravo in tistim kar raste v bližini. Recimo solata. Solate iz rastlinjakov so super. Ampak ta nima joda, tega pa potrebujemo za delovanje možganov in vsega. Domača solata ni tako lepa, je pa 1000 krat bolj zdravilna. Enako je z mesom, ki ga kupujemo. Tudi živalim namreč dajejo antibiotike. In takšno meso nam ni v pomoč. Po njem lahko zbolimo in ne vemo zakaj pri tem gre. Antibiotiki poškodujejo sluznico, tam se naredi rana, naredi se polip ali kaj podobnega aftam in hitro pride do težav podobnih Chronovi bolezni.«

Katero zelišče bi vsakemu priporočali?

»Eno takih je kamilica, pa seveda žajbelj. Žajbelj se je nekoč redno užival v času posta, pred Veliko nočjo. Z njim so si prečistili ožilje. A o tem bom več napisal, ko bo čas za to. Ni pa zaman ljudski izrek zdrav ko dren. Dren vsebuje čreslovine in je dober tudi za Chronovo bolezen. V tem času si lahko pomagamo tudi z drenovo skorjo. Drobno jo narežemo, pustimo, da vre 5 minut, nato posodo pokrijemo in pustimo stati najmanj 3 ure, da se izločijo čreslovine. Takšen čaj naj pijejo tisti, ki imajo driske ali Chronovo bolezen. Pri paradentozi pa pomagajo kapljice, ki jih naredimo tako, da drenovo cvetje namočimo v žganje. Potem si pripravimo žajbljev čaj in mu dodamo drenove kapljice. To zmes držimo v ustih 10-20 minut, dokler je toplo, potem jo izpljunemo. Tako kuro ponovimo še čez dan in zvečer.«

Kako vam uspe, da si zapomnite vsa latinska imena rastlin?

»Še vedno se učim, nikoli ne bom vedel vsega. Zdi se mi namreč najbolj prav, da povem latinsko ime, ker samo po tem ljudje lahko vedo o kater

i roži govorim. Če pogledamo na primer lapuh, v Halozah mu rečemo prvi regvant, kar sploh ni res, v Ribnici mu pravijo Jožefove rože, na Koroškem rumena jožefica. Zdaj pa ti vedi, kaj je kaj. V bistvu pa je to Tussilago farfara. Zato je treba poznati latinska imena, da povsod vedo, za katero rastlino gre. Pa tudi za prebiranje starih zeliščarskih knjig je potrebno poznati latinsko ime, da veš o kateri rastlini govorijo.«

Včasih so tudi po rastlinah videli, kje je pitna voda.

»Ena takih rastlin je navadna lužnica. Kjer jo vidiš, tam je voda čista, tisto vodo lahko piješ. Tudi jetičnik raste samo tam, kjer je čista voda. Vodna kreša, grenka detelja in navadna božja milost enako. Za časa vojne je bilo to dobro vedeti. Rastline, ki čistijo oziroma so čistile vodo pa so kreša, alge in račja zel. Zaradi odplak, ki so danes v vodi, žal ni take rože, ki bi jo očistila.«

Intervju je bil objavljen v 100. številki revije