Če vas ob pogledu na zelenjavo in sadje v trgovinah zaskrbi, ko pogledate, da je večina španskega, italijanskega ali celo eksotičnega izvora, in do sedaj še niste razmišljali o tem, da bi imeli svoj vrt, je sedaj zagotovo pravi trenutek za takšno odločitev. Velikost vrta je seveda odvisna od prostora, ki ga imate na razpolago – ali je to vrt v velikosti celega stanovanja ali le majhen vrtiček na balkonu urbanega naselja. Za popolno samooskrbo družine z zelenjavo potrebujemo 20-40 m2 površine na osebo. Torej, za 4-člansko družino potrebujemo vrt, velikosti 80–160 m2, pri tem pa nismo upoštevali pridelave krompirja. Zelišča lahko vzgajamo ločeno od zelenjavnega vrta ali pa jih zasadimo na grede skupaj z zelenjavo.

Najlažje in najboljše je, da se vrtičkanja lotite s solato. Solata je na vrtu kratek čas, zato je manj težav s plevelom, prav tako jo lažje zavarujemo pred polži. Solato lahko relativno hitro presadite na prosto, že zgodaj spomladi. Dnevne temperature morajo biti namreč nad 5 stopinj Celzija, nočne ne smejo pasti pod -1 stopinjo. Solata bo na “starem” vrtu uspevala tudi brez gnojenja.

Gredico poravnamo, nato zarišemo vrstice (pomagamo si lahko z vrvico ali daljšo ravno desko), vrstice naj bodo 30 do 40 centimetrov narazen (30 centimetrov je primerna razdalja za poletno pridelavo solate in mehkolistne sorte, 40 centimetrov pa je obvezen razmik za rozetaste sorte in spomladansko pridelavo). V sušnih razmerah, kakršnim smo bili priča letos aprila, je dobro vsako jamico že pred sajenjem zaliti, sadiko položiti v jamico, nato pa zemljo ob koreninsko grudo rahlo pritisniti. Po sajenju zalijemo celo gredo. V nadaljevanju rasti pa poskrbimo samo, da so tla okoli rastlin primerno rahla in vlažna. V medvrstni prostor lahko posejemo mesečno redkvico in tako v času razraščanja solate poskrbimo, da je zemlja pokrita.