Ko je Krištof Kolumb kot prvi prinesel iz svojega popotovanja v Evropo krompir, si seveda ni mislil, da bo čez vrsto let s krompirjem prispel v Evropo tudi njegov največji sovražnik, koloradski hrošč. Ta majhen okoli cm velik črno-rumeno progasti hroščk, se je sprva hranil z listi neke divje rastline iz družine razhudnikov. Ko pa se je v njegovem naravnem okolju pojavil kultiviran krompir, je hitro zamenjal svojo naravno hrano in se posvetil predvsem krompirju. Občasno pa napada tudi druge rastline iz družine razhudnikov, še posebej rad ima jajčevce, loti pa se tudi paradižnika.

Leta 1877 se je koloradski hrošč pojavil v Nemčiji, kjer pa so ga kmalu zatrli. Po prvi svetovni vojni se je hrošč razširil v bližini ameriških vojaških baz v Bordeauxu in se do druge svetovne vojne razširil v Belgijo, na Nizozemsko in v Španijo. Med vojno in takoj po njej se je hrošč razširil po celi Evropi. Med drugo svetovno vojno je nemška propaganda razširila lažno informacijo, da so hrošča z letali po Evropi namerno razširili Američani. Podobno propagando so takoj po vojni v zasedeni Vzhodni Nemčiji razširili tudi Sovjeti, saj je bilo do leta 1950 s hroščem »okuženih« skoraj polovica krompirjevih polj v tej državi. V Sloveniji so hrošča prvič opazili leta 1946 na Krškem polju (kamor naj bi bil prinesen s krompirjem leta 1944). In od takrat dalje se ga še nismo uspeli znebiti.

Samice koloradskega hrošča so zelo plodne, saj lahko izležejo do 800 rumenih ali oranžnih jajčec. Ta merijo okoli 1,5 mm, samice pa jih odlagajo v skupinah po okoli 30 na spodnjo stran listov napadene rastline. Iz jajčec se po 4 do 15 dneh (odvisno od pogojev in temperature) izležejo rdeče ali rdeče-rjave ličinke z dvema vrstama temnih pik po bokih. Ličinke se prehranjujejo z listi napadene rastline in če jih je veliko, lahko požrejo rastlino do golega. Koloradski hrošč ima štiri razvojne faze. V prvi so ličinke dolge okoli 1,5 mm, v četrti pa dosežejo okoli 8 mm. Prva, druga in tretja faza trajajo po 2 do 3 dni, četrta pa 4 do 7 dni. V zadnji fazi ličinke nekaj dni prenehajo s prehranjevanjem in se bolj svetlo obarvajo. Na koncu stadija popadajo na tla in se zakopljejo v zemljo, kjer se zabubijo. Buba je dolga približno 10 mm in je umazano rdeče barve. V nekaj tednih se iz bub razvijejo mladi hrošči. Bube v tleh lahko ob neugodnih pogojih počakajo in se dokončno razvijejo v hrošče šele naslednjo pomlad. Hrošči se vrnejo na rastline, kjer se prehranjujejo naprej in se parijo. Na poljih lahko tako najdemo tri ali več generacij teh škodljivcev.

So pa koloradski hrošči precej odporni na toksine in hitro razvijejo odpornost na insekticide. Do danes so tako razvili odpornost na večino najbolj razširjenih insekticidov.

Če nimamo prevelikih površin, se je najbolje lotiti odstranjevanja tega škodljivca kar ročno. Najbolje je pod rastline nastaviti dežnike ali rjuhe in rastline potresti, da škodljivci padejo na dežnik oziroma rjuho. Po tem jih je seveda treba uničiti. Seveda pa je treba skrbno pogledati tudi na spodnjo stran listov in kar s prsti uničiti oziroma odstraniti tudi rumena jajčeca.

Ker odraslim hroščem smrdijo nekatere rastline kot so kapucinke, ognjič in hren jih je dobro posaditi med krompir pa tudi v bližino jajčevcev. Sicer pa jim smrdijo tudi mačja meta, mrtva kopriva, česen, koriander in fižol. Dele teh rastlin lahko pomešamo v zastirko. To pa lahko naredimo tudi iz praproti, ki je koloradski hrošči prav tako ne marajo. Tudi pripravek iz nekaj kapljic eteričnega olja bazilike, evkalipta ali mete, ki jih pomešamo s štirimi litri vode in s tem poškropimo rastline, odvračalno vpliva na hrošče. Pomagamo si lahko tudi s pripravkom iz vratiča in s prašenjem s kamninsko moko.

Naravni sovražniki koloradskega hrošča pa so pikapolonice, ptice, žabe in tenčičarice pa tudi kokoši.