Naravni rman zraste od 30 cm do metra visoko. Suličasti listi so enakomerno spiralno razporejeni po steblu. Največji so v spodnjem in srednjem delu stebla, prav vsi pa so dlakavi, dolgi od 5 do 20 cm in dvojno ali trojno deljeni na zelo majhne lističe. Od 15 do 40 belih ali rahlo rožnatih cvetov je združenih v kobule. Rastlina ima močan sladkoben vonj. Cvetovi rmana so beli ali pa nežno rožnati, čeprav v Sloveniji prevladujejo beli. Paziti moramo, kako ga trgamo, saj se njegova korenina deli globoko v zemlji in obstaja možnost, da ga izrujemo s korenino. Rman cveti od maja pa do prve slane, torej praviloma do oktobra.

V Sloveniji je zelo razširjen, saj ga najdemo v vrtni zemlji, na travnikih, ob robovih njiv, ob poteh, na nasipih, ustreza mu sonce, ne prenaša pa stoječe vode. Rman lahko posejemo tudi v lončke, kasneje ga preselimo na vrt ali pa ga, ko je dovolj toplo, posejemo kar na vrt.

Navadni rman cenimo predvsem zaradi zdravilnega delovanja ob prehladih in gripah, spodbuja pa tudi krvni obtok in prebavo. Z listi zdravimo krvavitve iz nosu. Uporabljamo ga lahko kot odvajalo in za blaženje vnetij. Znan je tudi po tem, da stiska tkivo, povzroča znojenje, obnavlja menstrualni sistem, zdravi mrzlico. Pod vplivom pare delujejo kemične snovi v cvetu protialergijsko, zato jih priporočamo ob alergičnih reakcijah, kot je seneni nahod.

Rmanovi obkladki pomagajo pri celjenju ran in pri lažjih opeklinah, uporabljamo pa jih tudi za blaženje trebušnih in menstrualnih krčev ter za odpravo glavobolov.