Navadni slez so v Antiki uporabljali kot sladilo. V starem veku so ga uporabljali zaradi njegovih blažilnih učinkov pri želodčnih težavah in kašlju. Omenja ga tudi Sveto pismo, izjema pa ni bil niti v arabski medicini. V stari Kitajski so pripravke iz navadnega sleza uporabljali za spodbujanje izločanja mleka pri nosečnicah in lajšanje težav pri bronhialnih vnetjih. V času velike lakote so ga uporabljali kot hranilo. Od 9. stoletja so ga začeli gojiti in uporabljati v skoraj vsakem samostanu.

Uporabna je celotna rastlina. Nabiramo lahko korenine, liste in cvetove. Korenine je priporočeno izkopavati v aprilu in maju ali po cvetenju v septembru in oktobru. Za njih je značilen specifičen in šibak vonj ter sluz. Cvetove in liste nabiramo izključno po končanem cvetenju, torej jeseni, saj prej kot takrat ne vsebujejo zdravilne sluzi.

Zelo učinkovit je tudi pri vnetju grla, hripavosti, bronhitisu, rasti zobovja otrok in parodontozi. Pripravki iz navadnega sleza so primerni pri kroničnem katarju grla, ko suha sluznica povzroča suho izkašljevanje. Učinkovitost navadnega sleza se ne končna le pri lajšanju težav v zgornjem delu dihal. Izvrsten je tudi pri zdravljenju vnetij v celotnem prebavnem taktu in na koži, njegova zdravilnost pa se obnese tudi pri vnetju črevesne in želodčne sluznice, pri težavah z želodčnimi čiri in živčnimi bolečinami želodca ter pri katarjih prebavil in pri driskah, predvsem pri dojenčkih.