To povezujemo z nočjo čarovnic

Noč čarovnic poznamo kot običaj, ki je prišel k nam iz Združenih držav Amerike. Pa je res tako? Številne knjige o ljudskih običajih pričajo, da so ta dan obeleževali že mnogo prej in da se je tudi nekdaj običaj povezoval z bučami, a prej iz praktičnih kot iz simbolnih razlogov.

Starodavni izvor tega praznika in njegovi novodobni običaji pričajo, da noč čarovnic temelji na krivem verovanju glede mrtvih in nevidnih duhov oziroma demonov. Kot piše v The World Book Encyclopedii, lahko izvor noči čarovnic povežemo s starodavnim poganskim praznovanjem, ki so ga pred več kot 2000 leti praznovali Kelti. Ta enciklopedija dodaja, da so Kelti verovali, da lahko mrtvi v tem obdobju hodijo med živimi.

Če prebiramo knjigo Halloween—An American Holiday, An American History, se naučimo, da so se nekateri Kelti preoblačili v strašljive kostume, zato da bi tavajoči duhovi mislili, da so eni od njih, in bi jih pustili pri miru. Drugi so duhovom darovali sladkarije, zato da bi jih pomirili. V Evropi so v srednjem veku katoliški duhovniki prevzeli lokalne poganske običaje in so svoje vernike pošiljali, da so preoblečeni v kostume prosjačili po hišah za darilca.

V srednjeveški Veliki Britaniji so številni hodili od vrat do vrat in prosili za hrano, v zameno zanjo pa so izrekli molitev za mrtve. S seboj so nosili svetilke iz izdolbene repe, v katerih je gorela sveča, ki je ponazarjala dušo, ujeto v vicah. Nekateri pravijo, da se je s takšnimi svetilkami odganjalo hudobne duhove. Sredi 19. stoletja so v Severni Ameriki namesto repe pričeli uporabljati buče, saj jih je bilo v izobilju, pa tudi preprosteje jih je bilo izdolbsti in izrezljati.