Tokrat malce drugačna tema. Naša sodelavka, družinska terapevtka Aleksandra Klopčič, je v julijski številki revije Narava zdravi pisala o tem, kako se razvije strah otrok pred hišnimi ljubljenčki. Tukaj je nekaj poudarkov.

“Ob vseh hvalnicah, ki jih strokovnjaki prek svojih raziskav in razmišljanj pojejo odnosu med živalmi in otroci, je še toliko bolj zanimivo, zakaj se nekateri otroci živali bojijo. Katere strahove razvijemo v življenju (pred pajki, podganami, psi, nevihtami …), je odvisno od tega, katere situacije se v naši psihi povežejo s strahom.

Vzemimo primer strah pred nevihtami, ki spremlja številne otroke. Nevihte po navadi spremlja glasno grmenje in pokanje, ti glasni zvoki pa v ljudeh izzovejo avtomatski odziv strahu na nenadne glasne zvoke. Ker do te situacije prihaja takrat, ko se nebo stemni in začne deževati, številne ljudi začne ob bližajoči se nevihti oblivati občutek nelagodja. Avtomatična reakcija na zvok se je torej na nek način »prilepila« na določeno situacijo in našim možganom se zdi, da vedo kaj pričakovati, ko začne slika na nebu nakazovati, da prihaja naliv.

Strah je po eni strani samodejni, po drugi strani pa priučeni čustveni odziv. Načeloma služi temu, da bi nas obvaroval pred nevarnimi situacijami. V določenih primerih pa se lahko zgodi, da strah povežemo tudi z nenevarnimi dražljaji, če jih je spremljalo še nekaj drugega, kar v nas zbudi avtomatsko reakcijo strahu.

Otroci najpogosteje razvijejo strah pred živalmi, če je njihov stik z njimi spremljalo še nekaj drugega, kar je bilo strašljivo. Morda je bilo to kričanje lastnika, ki je želel priklicati svojega psa, naša panična reakcija, pok ob trčenju avtov na sosednji ulic … Situacij, v katerih se lahko priučimo strahu, je mnogo, a ravno zato, ker se strahu pred živalmi naučimo, je to fobijo možno tudi ustrezno pozdraviti.”